Pred 150 leti je bilo ustanovljeno Društvo slovenskih pisateljev: "Naša pisateljska država je republika"

Enaindvajsetega aprila 1872 so v Ljubljani ustanovili Društvo slovenskih pisateljev. Na pobudo Davorina Trstenjaka, duhovnika, pedagoga, pisatelja in zgodovinarja, sotrudnika za Zedinjeno Slovenijo, ki je med službovanjem v Mariboru zasnoval in urejal leposlovni list Zora, je 52 književnikov pod vodstvom Josipa Vošnjaka ustanovilo Društvo slovenskih pisateljev in za prvega predsednika izvolilo Trstenjaka. Pobude za ustanovitev društva pa so še deset let starejše; prvi jo je dal pesnik in prevajalec France Cegnar (1826–1992), za njim pisatelj Josip Jurčič (1844–1881). Uspel je torej šele tretji poskus. Društvo je po obetavnem začetku kmalu zamrlo, počastilo je Prešerna v Vrbi, nato pa so postala nasprotja med mlado- in staroslovenci prehuda. Leta 1885 je bilo ustanovljeno znova – tudi s pomočjo kasnejšega župana Ivana Hribarja, in sicer kot Pisateljsko podporno društvo pod predsedstvom Josipa Vošnjaka. Leta 1915 je avstrijska oblast društvo razpustila, leta 1920 pa je bilo ustanovljeno Društvo slovenskih leposlovcev (kmalu nato književnikov), ki se je leta 1968 preimenovalo v Društvo slovenskih pisateljev.

Od leta 1945 je DSP delovalo v okviru Zveze književnikov Jugoslavije in v okviru Socialistične zveze delovnega ljudstva. Leta 1989 so bili prekinjeni odnosi z Zvezo književnikov Jugoslavije, februarja 1990 pa je bil s sklepom občnega zbora formalno sprejet akt o izstopu. Preden je razpadla nekdanja država, so se odcepili pisatelji.

Že Vodušek o samostojni Sloveniji

Davorin Trstenjak, eden od petih ustanovnih očetov Društva slovenskih pisateljev, je pred 150 leti zapisal v vabilo za članstvo, da je "naša pisateljska država republika". Drzno vabilo v DSP 1872., le leto po pariški komuni in pod cesarsko-kraljevim žezlom Franca Jožefa I. "Člane zavezuje v vseh niansah pisateljskega republikanstva, se pravi libertinizma, demokratske drže in zvestobe humanizmu, upora proti avtoritarnosti, sočuti z razžaljenimi in ponižanimi," je ob enem od okroglih jubilejev društva zapisal njegov predsednik Veno Taufer. V sam temelj DSP je bila torej položena kot njegovo temeljno stališče tudi svobodomiselna zahteva po republikanski civilni drži. Svobodomiselnost in solidarnost sta se ohranjali v civilnodružbeni dejavnosti v vsem življenju in početju društva.

Sprva je poleg podpor nekaterim članom poskrbelo za uveljavljanje javne podobe DSP. Med obema vojnama je društvo le občasno sprožilo odmevnejše akcije. Tedanja jugoslovanska oblast je bila gluha za prošnje za denarno pomoč. Med pisatelji se je že zelo zgodaj krepila kritičnost do beograjske čaršijske politike. Tako je Božo Vodušek že kmalu po začetku države SHS zapisal prvo jasno oblikovano opozorilo, zahtevo, da bo treba misliti na lastno samostojno slovensko državo v federaciji enakopravnih. Triindvajsetletni pesnik Vodušek je v eseju Etika in politična misel Slovencev (Križ na gori, 1927) pisal: "Če govorim o etiki in politični miselnosti Slovencev, podčrtujem etiko zato, ker je to pri naši naturi potreba. ... Majhni in številčno slabi smo do danes vedno služili drugim." Z majhnostjo, je nadaljeval Vodušek, "zakrivamo svojo etično pomanjkljivost, da krivimo druge za svoje nesreče. Nihče, niti sam Bog, nas ne more odvezati zahteve, da če smo enkrat spoznali svoj krivični in hlapčevski položaj, vstanemo in se borimo in storimo vse, kar naša vest od nas zahteva. Kdor to občuti in ničesar ne stori, ga mora sramota ubiti." Vodušek se ni ustavil pri tej ugotovitvi: "Ko bo ideal lastne državne oblike sam po sebi rastel iz vseh nas, se bo vprašanje načina njegove uresničitve samo rešilo. /.../ V okviru sedanje države je edina rešitev v tem duhu federacija. Če na naše zahteve po enakopravnosti ne bodo pristali, bodo sami porušili državo. Ker nikakor ne morejo zahtevati od nas, da bi se odrekli najosnovnejšim človeškim pravicam."

Že v zgodnejših povojnih letih je pisateljsko društvo večkrat poskušalo z opaznejšimi dejanji oživljati svojo temeljno narodno in državljansko civilnodružbeno vlogo. Centralizaciji se je postavilo po robu že s formalnim imenovanjem Društvo slovenskih pisateljev in tako docela uradno omogočilo svojim članom, slovenskim pisateljem, tudi iz Italije in avstrijske Koroške, enakopravno sodelovanje na kongresih in v drugih dejavnostih. Vsako leto je organiziralo mednarodno Piransko srečanje pisateljev, tega od 1977 soorganizira s Slovenskim centrom PEN na Bledu; 1965 je na Bledu soorganiziralo zelo odmevni svetovni kongres PEN. 1972 je izvedlo veliko proslavo svoje stoletnice. DSP je veliko postorilo tudi za socialni položaj članov in članic: pokojninska leta, socialno zavarovanje za "svobodnjake", stanovanja.

Presega algoritem neoliberalističnega plenilstva

Aktualni predsednik Dušan Merc je prepričan, da so izzivi vedno obstajali in vedno bodo, namen društva pa po njegovih besedah ostaja ohranjanje slovenske literature in slovenskega jezika.

Ob obletnici je bila včeraj okrogla miza DSP, na kateri so se ozrli na polpreteklo zgodovino in izzive, sledilo je branje članov in članic. Danes bo sledil pogovor o katalonski književnosti in prevajanju, jutri in v soboto pa se bo DSP pridružil Sejmu na zraku v parku Zvezda, v okviru katerega bo tudi Noč knjige, ki jo je založba Sanje posvetila stoti obletnici rojstva pesnika Karla Destovnika –Kajuha.

Podpredsednik DSP Zoran Pevec je prepričan, da je književnost kljub okolju, v katerem živimo, pomembna tudi zaradi tega, ker "presega algoritem neoliberalističnega plenilstva".

Korenita kulturna reforma

Samo za primerjavo: pred desetimi leti je bilo povsem drugače, ko je bilo slovensko pisateljsko društvo staro 140 let. Bilo je kar nekaj proslav, po desetih slovenskih krajih zunaj Ljubljane so bili nastopi literatov – glavno praznovanje pa je bilo v Cankarjevem domu. Naslov prireditve v Kosovelovi dvorani je bil citat ustanovitelja Davorina Trstenjaka Ker je naša pisateljska država republika. Scenarij je pripravil Ivo Svetina, režiral je Marko Sosič, predsednik države Danilo Türk je bil poleg predsednika društva Vena Tauferja slavnostni govornik. Medtem ko je Taufer obljubil, da bodo pisatelji "skrbno pazili na slovensko prihodnost", je Türk poudaril, da so slovenski pisatelji "pomembni oblikovalci naše družbene krajine", in jim naročil, naj ostanejo "aktivni čuvaji civilizacijskih vrednot". Sledil je dolg glasbeno-verbalni recital, v katerem je prišlo do besede okoli 50 pisateljev, od Trubarja do Primoža Čučnika. Tokrat je vse podrejeno bližajočim se volitvam, a tudi če ne bi bilo, pozornost državnikov in politike do DSP ne bi bila niti približno tolikšna, kot je bila pred desetletjem.

Vlado Žabot, eden od zelo dejavnih predsednikov DSP, je kritičen do trenutne društvene pasivnosti. Prepričan je, da mora DSP zasnovati nov slovenski kulturni model, korenito kulturno reformo, sicer ga v naslednjem desetletju ne bo več. Ministrstvo za kulturo naj se preimenuje v ministrstvo za kulturo in umetnost, med kulturo in umetnostjo je treba ločevati in ju obravnavati drugače, meni.

Sama sem v komentarju Od mesij do klepetavcev daljnega leta 1992 zapisala, da so prav pisatelji, čeprav so pomagali izsanjati večstoletni sen o samostojni državi in bili brez sence dvoma najzaslužnejši za brstenje slovenske pomladi, med vsemi graditelji demokracije največ izgubili. Pa vendar je bil odhod pisateljev iz politike nujen, to je (bilo) dobro za politiko in še boljše za literaturo.