Avtokoreobiografijo koreografa in plesalca z naslovom Jérôme Bel bo na Mali oder postavil režiser Luka Marcen, igra pa Petja Labović.
Jérôme Bel je že druga uprizoritev, ki nastaja kot del velikega mednarodnega projekta STAGES, ki razvija etično odgovorno in trajnostno zasnovano gledališče ter preizkuša nove modele gledališke (post)produkcije. Idejo sta zasnovala mednarodno uveljavljena umetnika – ameriška gledališka režiserka Katie Mitchell in francoski koreograf Jérôme Bel. Prvi del z naslovom Monolog za živeče v času izumiranja je bil premierno uprizorjen na Malem odru novembra 2023, igrala je Minca Lorenci.
Eden najbolj prepoznavnih francoskih koreografov svoje generacije, v Montpellieru rojeni Jérôme Bel, se je po študiju plesa na Nacionalnem centru za sodobni ples v Angersu začel posvečati ustvarjanju plesnih uprizoritev, za kar ga je, kot pravi, leta 1983 navdušila uprizoritev Nageljni (Nelken) legendarne nemške koreografinje Pine Bausch.
Številni dogodki, ki so v osemdesetih letih 20. stoletja pretresli in zaznamovali francosko družbo in nenazadnje ves svet, med drugim epidemija aidsa, ki je koreografa prvič pobliže seznanila s tragiko smrti in izgube, so v toku časa vplivali na Belovo raziskovanje lastne plesne poetike, čeprav je ta vselej skušala ostati načelna in brezkompromisna, torej kot trajna kritika in žugajoč opomin popularne kulture na eni strani in masovnega potrošništva na drugi.
V uprizoritvi oziroma avtoportretu z naslovom Jérôme Bel, ki v celoti sledi načelom trajnostnega gledališča, saj sta za njeno izvedbo poleg nastopa le enega igralca uporabljeni minimalna scenska oprema in energijsko varčna tehnologija lokalnega gledališča, nas avtor v dobri uri s preizpraševanjem lastnih idej, prežetih s francoskim (post)strukturalizmom, zlasti s koncepti Rolanda Barthesa in Debordovo kritiko družbe spektakla, popelje na zanimivo in provokativno popotovanje skozi skoraj tri desetletja svoje profesionalne in ustvarjalne poti plesalca in koreografa.
Pri tem samoodkrivanju lastne preteklosti večkrat samokritično obračuna s svojimi številnimi prepričanji, zablodami in zgrešenimi predpostavkami, s tem pa navsezadnje na novo osmišlja svojo avtorsko pozicijo v sedanjosti, da bi lahko s tem položil še trdnejše temelje svojemu nadaljnjemu plesnemu ustvarjanju.
"Sedenje v temi gledališke dvorane mi je prineslo najbolj intenzivne ure mojega obstoja. Kreiranje uprizoritve je zame najlepša stvar na svetu. Odločil sem se, da postanem koreograf," zapiše v besedilu in nato gledalca ob posnetkih svojih uprizoritev vodi do najrazličnejših razmišljanj o predmetih, ki nas obdajajo, o telesu, telesnosti, današnji medijski sproduciranosti zunanjega videza, o koreografiji brez plesa, o ljubezni, ki bi dala novo podobo življenju, a je s svojim koncem odprla samo novo poglavje v karieri z vprašanji o tem, kako lahko teater preživi, kako sam preživi v današnjem času, kako nezavedno vpliva na njegovo ustvarjanje, koreografije …
"Ničesar ne pričakujem, ničesar ne iščem, nimam plana. Verjamem v pomen in strukturo dela. Želim samo, da sem dovzeten za to, kar se dogaja med uprizoritvijo. Ničesar ne želim pokazati. Nikoli. Samo pustim, da pridejo emocije na površje. Kadarkoli med uprizoritvijo se lahko prebudijo, dvignejo. Ne zlorabljam jih, a jih tudi ne skrivam. Živim jih. Nočem delati zabave, ne trudim se zadovoljiti publike. Nikoli ne ustvarjam učinkov, s katerimi bi manipuliral s publiko. Ko sem izgubljen ali dvomim, pomislim na hendikepirane igralce, na to, kar sem se od njih naučil …" o projektu pravi Jérôme Bel.
Prevajalec besedila je Benjamin Virc, scenograf Matic Gselman, kostumografinja Ana Janc, koreografinja Lara Ekar Grlj, lektorica Mojca Marič.
