(PRED PREMIERO) Kaj se je zgodilo z malim rjavim netopirjem?

V okviru evropskega projekta STAGES v dvanajstih partnerskih gledališčih, med njimi je tudi mariborska Drama, v skupno petih letih - trenutno teče drugo -, nastajajo ogljično nevtralne in samozadostne uprizoritve. "Gre za gledališki eksperiment, ki se sprašuje, ali se v gledališču da delati trajnostno? Ideja je, da bi ta model gledališke produkcije čim bolj integrirali tudi v druge, tradicionalne dramske predstave," je pred petkovo premiero Monologa za živeče v času izumrtja povedal režiser Tin Grabnar.

Predstava je nastala po predlogu ameriške dramatičarke Mirande Rose Hall, ki v ospredje postavlja ekološko problematiko, posebej izginjanje biodiverzitete; izginjanje živalskih in rastlinskih vrst v šestem velikem izumrtju. Kaj se je zgodilo z malim rjavim netopirjem, kaj z morsko travo, kaj se bo zgodilo s homo sapiensom, se sprašuje pripovedovalka Minca Lorenci.

A ne le, da uprizoritev pripoveduje o ekoloških problemih, temveč je tudi sama zelo ekološka, izpostavi režiser. "Konkretno to pomeni, da uprizoritev ne troši zunanje energije. Vso odrsko mašinerijo - od luči do tona, video projekcije, računalnikov, vso elektriko, ki se med predstavo porablja -, v živo, pred očmi publike, generirata dva kolesarja. Tudi porabo elektrike smo zmanjšali na minimum. Običajna gledališka predstava porabi od 10 do 30 tisoč vatov v vsakem trenutku, medtem ko naša v nobenem trenutku ne porabi več kot 300 vatov. S tem se izognemo izpustom CO². Tudi pri produkciji smo se držali trajnostnih načel: kupovali smo stvari iz druge roke, nabavljali smo čim bolj lokalno." Kolesarjev je več, gre za kolesarsko ekipo, ki se izmenjuje na dveh kolesih, ki sta celo predstavo v pogonu. Koliko električne energije ustvarjajo, lahko gledalci ves čas spremljajo na števcu za kolesoma.

Ob tem Grabnar preizkuša tudi nove modele gledališke postprodukcije. "Monolog sta idejno zasnovala britanska gledališka in operna režiserka Katie Mitchell in francoski koreograf Jérôme Bel. Kar boste videli na odru, je replika originalne predstave, ki je nastala v Švici. Ko predstava nastane, po navadi poberemo scenografijo, jo damo na kamion in potujemo širom po Evropi, s čimer povzročamo izpuste CO². Da bi se temu izognili, sta si ustvarjalca zamislila nov model produkcije; namesto da bi predstava potovala po Evropi, se ustvarjajo replike. Hkrati pa je ta predstava zelo naša."

Igralka Minca Lorenci meni, da je predstava bolj kot monolog dialog s publiko. "Že takoj na začetku smo se odpovedali aktivistični drži. Zelo hitro smo se zedinili, da gre za temo, ki se zdi 'zlajnana'. Te težave vsi poznamo, ampak očitno ne pomaga. Predstava je še en v nizu opomnikov, ki jih potrebujemo." Ob tem je dodala, da so do vrst, ki izumirajo, pristopali s spoštovanjem in ponižnostjo. Da je pri ekološki problematiki pomembna pozicija, ki jo zavzamejo ustvarjalci, pojasni režiser. "Tu nismo zato, da pridigamo, napačno bi bilo tudi, da se postavimo v pozicijo vsevednega. Zavzeli smo pozicijo enakega, v tem smo vsi skupaj. To so veliki problemi oziroma procesi, ki se nas vseh dotikajo in ob katerih nekaj občutimo. Jezo, naveličanje, odpor, karkoli, ampak nekaj občutimo, ker so procesi tako vseobsegajoči. Gledališki prostor je ventil, kako lahko to procesiramo. Vse, kar racionalno vemo, lahko doživimo oziroma se s tem soočimo tudi na emocionalni ravni. To je intimni smisel, ki ga čutim znotraj predstave."

Prevajalka je Tina Mahkota, scenografija je delo Matica Gselmana, kostumografinja je Suzana Rengeo, avtorica glasbe Mateja Starič, za tehnično izvedbo in oblikovanje luči skrbi Tomaž Bezjak, lektorica je Metka Damjan. Kolesarji so Tine Borin, Tjaša Cajnko, Vito Dobaj, Samo Fras Pečlin, Anej Jovanović, Jure Pulko, Mitja Steinbach.