(PRED PREMIERO) Simon Šerbinek: "Odločil sem se, da bom razčistil s preteklostjo"

V četrtek, 19. januarja, oziroma v petek, 20. januarja, ob 20. uri bodo v Lutkovnem gledališču Maribor premierno uprizorili predstavo Kriplov zagovor soavtorjev Simona Šerbinka in Matjaža Latina. Avtobiografsko besedilo diplomiranega igralca, profesorja slovenščine, košarkarja na vozičku in podkolenskega amputiranca Šerbinka se je ob Latinovih napotkih, kot sta sama dejala na tiskovni konferenci, oblikovalo v predstavo, "ki bo s komunikativnostjo, detabuiziranjem in sproščenostjo pri težkih temah nagovorila širšo publiko. Je ljudska predstava, za različne generacije in različno zahtevno publiko," razloži Latin.

Ustvarjalca sta se že v srednješolskih letih skupaj ukvarjala z gledališčem, sodelovanje pa nadaljevala v času študija na akademiji ter pozneje v profesionalnem življenju, Latin kot režiser, Šerbinek kot igralec, nato lektor, šepetalec, dramaturški svetovalec, v zadnjih letih vedno pogosteje znova tudi kot igralec. Poleti 2021 sta ustvarila predstavo Krhkost po besedilu filozofskega eseja Jean-Clauda Carrièra, ta pa je Šerbinka spodbudila k pisanju besedila, v katerem bi končno spregovoril o dogodku, ki mu je zaznamoval življenje. "Odločil sem se, da bom izpostavil svojo nesrečo, prvič javno spregovoril o tem, da je pri nesreči šlo za poskus samomora, razčistil s preteklostjo in se v življenju premaknil naprej," je o vzgibih za nastanek predstave povedal Simon Šerbinek. "S humorjem gledam na svojo invalidnost, norčujem se iz sebe, zato smo v gledališkem listu zapisali, da je predstava narejena z veliko samoironije, hkrati pa tudi družbene kritike, ki opozarja na položaj invalidov v njihovem zdravstvenem in duševnem smislu," igralec še opozarja, da je podnaslov Komedija kar pravšnja žanrska opredelitev, čeprav bi naslov lahko vzbujal nelagodje. "Predstava detabuizira nekatere teme fizične in duševne invalidnosti, vendar ji hkrati ne daje posebne teže. Gledalce želimo sprostiti, nasmejati, jim predstaviti črni humor, kakršen je značilen denimo za poln kombi košarkarjev na vozičkih na poti na tekmo ali za nekatere družinske situacije," dodaja Šerbinek, ki se je sredi pripravljanja predstave znašel v hudi dilemi, kako se bo nanjo odzvala okolica, predvsem njegova družina, saj je v besedilo vključil veliko dogodkov in anekdot iz osebnega življenja. Del predstave je zato tudi telefonski pogovor med soavtorjema, ki sta hkrati dobra prijatelja. V pogovoru se razkrijejo številne dileme, ki sta jih morala avtorja razrešiti, tako o izbiri tematike kot o njeni ubeseditvi, da predstava ne bi izzvenela plehko ali žaljivo. "Imela sva veliko vprašanj, a hkrati je šlo za to, da ne peremo umazanega perila, ampak predstavimo izseke iz življenja, ki niso samo individualni, temveč spodbujajo širšo družbeno kritiko. Gledalci se zato zlahka identificirajo, ne z mano kot z invalidom, ampak z opisanimi družinskimi situacijami," pojasnjuje Šerbinek.

Predstava ima po besedah avtorjev elemente stand upa, ki pa so naštudirani in zrežirani, za kar je v prvi vrsti poskrbel Matjaž Latin. "Pri nastajanju besedila sva sodelovala, Simon mi je pošiljal svoje zapise in nato sva jih predebatirala, preden sva šla z njimi na oder. Na javnih vajah sva preverjala odzive ljudi, kaj bi lahko popravila, izboljšala. To še vedno počneva, ne upoštevava pa čisto vsakega mnenja. Simon se profesionalno pripravi na vajo, je odprt za sugestije, vsak moj režijski napotek pa je zgolj predlog, ker on ni samo igralec, ki sem ga angažiral, ampak je soavtor predstave," je tokratno režisersko izkušnjo opisal Latin. Šerbinek pa je položaj opisal z vidika igralca: "Šestnajst let sem kot lektor in šepetalec spoznaval nastajanje gledaliških predstav in vse trike režiserjev, s katerimi so pripravili igralce, da so odigrali določene prizore po njihovi zamisli. Matjažu se včasih pustim, da me napelje na kako svojo zamisel, ker vem, da mi želi dobro. Če tega zaupanja ne bi čutil, bi uporabil vse trike, s katerimi se igralci izognejo režiserjevim pričakovanjem in odigrajo po svoje." Producent Slavko Škvorc pa je dodal: "Matjaža vidim kot terapevta, ki izvaja mediacijo med izvajalcem in publiko. Poskrbi za perspektivo obeh, razume igralca in ga podpre v prizadevanju, da pove svojo zgodbo v zadovoljstvo obeh strani." Obenem je poudaril, da je ta zgodba povedana na način, ki v gledalcu ne vzbuja morečih občutkov, temveč dvorano zapušča sproščen.