Premalo galerij, preveč umetnikov

Umetniški sejmi so se skozi zgodovino zelo spreminjali, s čimer se je spreminjala tudi njihova struktura. Koncept sejma umetnin, katerega ime izhaja že iz Rima, je nastal tako, da so ob nekem živilskem sejmu začeli prodajati tudi umetnine. Kasneje, v času baroka, poznamo tudi salone, ki so jih naprej samostojno pripravljali umetniki. V 20. stoletju so se pojavili tako imenovani art-fairs, ki jih poslej organizirajo posredniki oziroma galeristi.

Slovenski umetniški trg je bil še v predkoronskih, normalnih razmerah čuden. V bistvu ga skorajda ni bilo, vsaj ne strukturiranega in primerljivega z najrazvitejšimi okolji. Pri Mariborskem umetniškem sejmu (MUS), ki letos poteka spletno, vendarle vztrajajo. Že šesto leto. Vodja sejma Nina Jeza pravi, da zato, ker umetniki nujno potrebujejo možnost - vsaj enkrat letno -, da lahko prodajajo, se medsebojno primerjajo in lažje ovrednotijo svoja dela. Na MUS-u so do danes prodali 19 del. Najdražja dela podpisujejo Živko Marušič, 1900 evrov, in Milan Erič, 1500, pa Sašo Vrabič, 800. Nekaj del je bilo prodanih po nižjih cenah.

"Namen MUS-a je, da se predstavijo galerije in umetniki individualno. Kolikor bi bili galeristi bolj zainteresirani, bi - kar je naša želja za prihodnost - povabili še kakšne tuje galerije iz Hrvaške, Avstrije, bivše Jugoslavije. Strukturo trga želimo prilagoditi slovenskim razmeram, pri nas tovrstne dejavnosti ni oziroma je še vedno v povojih. Ne vemo, ali nam bo uspelo, a zadali smo si, da v desetih letih raziščemo, kaj bi bilo najprimernejše za domači trg. Za zdaj rastemo, interes se dviguje pri kupcih in umetnikih.

Kot prioriteto smo si zadali profiliranje sejma umetnin, ki bi lahko tudi pri nas funkcioniral kakor v tujini. Eksperimentiramo z možnostmi, kako tak dogodek kar najbolje izvesti. Letos je prijavljenih 17 galerij, lani jih je bilo osem - a pravega interesa pri galeristih ni, saj imajo svoje kupce. V Sloveniji je premalo galerij in preveč umetnikov, tudi okusi kupcev so zelo raznoliki, zato mislim, da bi sodelovanje zgolj galerij in galeristov pomenilo, da izpuščamo precej dobrih in priznanih slovenskih umetnikov, ki morda z galerijami (še) ne sodelujejo. Slovenija je premajhna, da bi se kar tako šli trg - to je dolgoročen proces," pravi Nina Jeza.

Najbrž bo treba iz Maribora

Če bi letos organizirali sejem fizično, bi bil Salzburški dvorec premajhen. Za prihodnost iščejo primeren sejemski prostor in najbrž bodo morali oditi iz Maribora - tja, kjer jim lahko ponudijo primerno infrastrukturo, prostor. "V tujini se veliko plača, da lahko galerije sodelujejo - mi zaenkrat plačila nismo uvedli. Sejem seveda pripravljamo za kupce in umetnike. Kupcem zato, da jih poučimo, zadovoljimo in tudi izobrazimo, umetnikom pa v podporo in pomoč pri promociji. Želim si, da bi vsak Slovenec vsaj enkrat v življenju kupil umetnino slovenskega umetnika; tudi zato želimo s sejmom izobraževati kupce in jim umetnost še bolj približati," pravi Jeza.

Tudi svetovna scena trga umetnin priznava, da spletna prodaja nikakor ne more nadomestiti dogodkov v živo, živih stikov med umetniki, galeristi, kupci, kolekcionarji. V čem pa se spletno kupovanje umetnin razlikuje od vsakega drugega, navadnega spletnega nakupa? "Ne more ga nadomestiti, lahko pa ga spodbuja. Letos smo prvič virtualni in dejstvo, da nas dnevno na spletu obišče preko tisoč ljudi, čez vikend pa tudi po 2500 ljudi pogleda našo stran, pomeni, da imajo Slovenci velik interes, a nimajo poguma, da bi kupili. Povprečen slovenski kupec se dolgo odloča za nakup umetnine. In zagotovo želi videti sliko v živo, preden jo kupi. Toliko obiska kot takrat, ko sejem izvajamo 'v živo', nimamo. Zato menim, da bomo prihodnje leto morali narediti kombinacijo obojega. Na spletu gledajo, razmišljajo, tehtajo, in če jih bo res zanimalo, se bo kupec oglasil tudi fizično. Ali bomo še delali z galeristi, je drugo vprašanje. Letos se je k sodelovanju javilo kar sto umetnikov, galeristi pa so dobrodošel dodatek," razlaga Jeza.

Virtualni sejem kot VR-seks

Do danes si je stran ogledalo 30.700 ljudi - toliko jih nikoli ne bi prišlo na MUS. Prodali pa so samo 19 umetnin. Torej 0,00001 odstotka. Letos se soočajo z dvojnim izzivom - kako tržiti umetnost, in to še celo s spletno prodajo - vse to je novost za naše okolje. Zato izplen ni tako slab. "Če se malo pohecam: virtualni art sejem je tako kot VR-seks - saj zadovolji, a ne da pravega občutka. Umetnost je namenjena duhovnemu vživljanju, dojemanju in osebnemu ter družbenemu bogatenju. Zato je potreben fizični stik tako z umetniki kot tudi z umetninami," meni Nina Jeza.

V Italiji na primer je ogromno TV art prodajalnic, ki jim gre zelo dobro. Prodajne galerije so že malo zastarele, virtualna prodaja je hitrejša, a to velja seveda predvsem za tiste slikarje, ki so že prepoznavni. Virtualna prodaja ni najboljša za neznane, mlade umetnike. Bo pa prodaja skoraj enaka kot lani, ko je bil sejem štiri dni v Salzburškem dvorcu.

In kaj bo po epidemiji, se bodo ljudje vrnili k umetnosti? "Menim, da se bodo morali že sedaj in vsaj v naslednjih nekaj letih umetniški sejmi malo prestrukturirati. Utegne se zgoditi, da bodo tako postali spet dosegljivi samo za elito, kakor je bilo v 90-ih. Namreč: pred covidom si kupil letalsko karto za par sto evrov in si lahko šel kamorkoli, na sejem Arco v Španiji, v Basel, Miami … Sedaj bodo verjetno vsaj za nekaj časa letalski leti zelo omejeni in dragi, zato se bodo mogoče morali tudi ti veliki sejmi vrniti v lokalno ali vsaj nacionalno okolje. Ljudje bodo ostali pri umetnosti. Res je dostopnost ovirana, ampak vzpostavljeni so različni novi stiki. Takšne posebne razmere celo spodbujajo potrebo po umetnosti," meni Jeza. "V Sloveniji si žal še vedno ljudje prej dajo na steno print, kupljen v Ikei, kot pa sliko priznanega umetnika. Ne razmišlja se toliko o nakupu v smislu dobre naložbe. Slovenski kupec kupuje tisto, kar mu je všeč, in to ne sme biti predrago."

Povabiti tuje galerije

Sejem nameravajo internacionalizirati. Zadali so si deset let. "Za velik, mednarodni umetnostni sejem bi morali galeristi povabiti tuje galerije in vložiti kaj denarja, a mislim, da slovenski galeristi nimajo te želje. Konkurenca so si in se ne povezujejo dovolj, da bi vzpostavili sejem umetnin. MUS živi zaradi umetnikov, ki se z veseljem odzovejo in zelo radi sodelujejo: lahko se primerjajo s svojimi kolegi cenovno in po kvaliteti." Zato si za začetek prizadevajo za predstavljanje in uveljavljanje likovnih ustvarjalcev v evropskem in širšem prostoru. Želijo si povezovanja in sodelovanja mednarodnih kustosov, zbirateljev, ljubiteljev kot pomoč za vključevanje v mednarodne povezave tukajšnjih likovnih ustvarjalcev. Že leta 2018 so povabili tujega kustosa, kuratorja, kritika, Španca Paca Barragana, ki je pravkar napisal knjigo o zgodovini sejmov.

Kako pa so slovenski umetniki sprejeli spletno formo sejma? "Zelo dobro. Veseli so, sploh v tem času, da se kaj dogaja, pa četudi samo virtualno. In letos je bil največji odziv do sedaj. Na spletni strani imamo tudi program: predstavljamo videe umetnikov v ateljeju, dve spletni VR-razstavi in posebno ponudbo umetnika Janeza Kardelja - slika v najem. Včeraj se je javil umetnik Boštjan Plesničar, ki želi podariti sliko UKC Maribor za požrtvovalno delo zdravnikov. MUS bo doniral delo UKC. In še ena lepa zgodba v teh časih, zanjo sta poskrbela akademska slikarka Maša Gala in kupec grafike Anino srce. Takole je napisal: "Kupim takoj. Imam srčno hčerko Ano, ki je svoje srce delila s covid bolniki in zbolela tudi sama. Sedaj potrebuje podporo in delček moje ljubezni. To darilo bo zanjo neprecenljivo."