V galeriji Društva likovnih umetnikov Maribor (DLUM) so prejšnji teden odprli razstavo del Jožefa Juriča. Na njej si obiskovalci lahko ogledajo slike, na katerih je umetnik uporabil tehnike akrila na platno in akrila na leseno ploščo, inspiracijo pa iskal v vsakdanu: "Navdih je življenje. Upam, da je to dobra predelava resničnosti. Kot pravi rek: Vsi gledajo, nekateri pa vidijo," pove Jurič. "Med drugim so razstavljeni tudi štirje portreti; dva ženska akta, avtoportret in nekdo, ki se utaplja. Kompozicija avtoportreta je nenavadna, saj se nekako ozira nazaj, kot da bi se s pogledom oziral v preteklost, z roko pa sega v prihodnost," pojasni likovni kritik Mario Berdič.
Predsednik DLUM-a Vojko Pogačar je vesel, da so odprtja razstav sploh mogoča: "Preživeli smo najhujše, lahko upamo in mislimo še samo na lepše čase," je rekel na otvoritvi, ki se je je udeležilo okrog 70 ljudi. "Zadovoljen sem z odzivom, sploh ker je čas glavnih dopustov," pove Jurič.
Mario Berdič razloži: "Lahko vidimo geometrijsko stilizacijo, ki je prisotna pri vedutah, organska stilizacija pa v krajinah, ampak včasih je zelo težko definirati, kaj je likovni objekt oziroma motiv." Berdič in Jurič se poznata že vrsto let: "To, kaj delaš zdaj, je zame bilo presenečenje. Ta prelom s tradicijo tvojega barvnega realizma. V preteklosti si imel zelo dobre akvarele in pastele, v novejšem ustvarjalnem obdobju pa ne samo, da si spremenil slog, temveč tudi tehniko, se pravi akril na platno."
"Četudi je v najnovejši fazi v svojih delih ohranil motivsko nagnjenje do upodabljanja narave, vedut in portretov, kot kuriozom celo živali, pa je opaziti vsebinsko nadgradnjo v smislu mističnega obravnavanja tostranskega življenja, saj so vse podobe nekako izgubile stik s stvarnostjo in živijo v svojem domišljijskem svetu. Kakor se je nekoč posvečal detajlom, se jim sedaj izogiba," pripoveduje Berdič.
Umetnostna zgodovinarka, kustosinja in konservatorka Mojca Štuhec pa pravi: "Razstava se mi zdi zelo zanimiva, prvič, ker umetnika nisem poznala, drugič, ker sem eno njegovo sliko videla na skupinski razstavi pred nekaj časa in je bila nekaj popolnoma drugačnega, tako da sem zdaj presenečena v pozitivnem smislu. Zdi se mi dober umetnik, zelo raznolik, ljubi barve, ve, kaj je kompozicija. Čeprav je tako raznolik, pa ima svoj likovni jezik, če bi zdaj njegovo sliko videla nekje drugje, bi vedela, da gre zanj."
Umetnik je nekaterim svojim delom namenoma nadel imena, ki so podobna naslovom znanih pesmi, recimo Dim v vodi. Glasba mu pomeni veliko in ga spremlja že od nekdaj. Pove, da sta v mladosti s prijateljem imela diskoteko, eno prvih v Mariboru. "Prijatelj je bil bolj komercialno usmerjen, mene pa je od nekdaj izredno veselila izraznost v glasbi. Če imaš neko umetniško žilico, ta ne seka samo na eno polje, ampak gre tudi okrog. Zelo občudujem delo Vasilija Kandinskega, ki je eden začetnikov abstrakcije. Prijateljeval je s Schönbergom, ki ga je navdihnil do te mere, da je hotel slikati glasbo. Tudi pri sebi čutim, da imam tudi to povezanost. Rad imam klasiko, rock ... Npr. Deep Purple, Pink Floyd ipd. in dejansko delam vzporednice s temi. Včasih v slikah potem slišim tone. V moji naslednji fazi se vidim v slikanju glasbe," pove.
Avtor razstave nam pove, da se počuti zelo hvaležnega, da mu ni treba živeti od umetnosti. "Ob raznih obletnicah in slavjih so nekoč podarjali umetnine, slike, kipe … Zdaj pa si ljudje želijo motornih žag, kosilnic, bonov v nakupovalnih centrih ... Tudi tisti, ki imajo več denarja, mnogo imamo novih bogatašev, si kupijo hišo, avto, lepo pohištvo, jacuzzi, na stene pa pozabijo. Ta splošna kultura je precej nizko, predvsem pri tistih, ki bi si umetnost lahko privoščili."
Razstava bo na ogled do 15. septembra.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
