(RAZSTAVA) Ljudje imajo raje (nad)realizem

V Galeriji mesta Ptuj je od 3. marca na ogled razstava del akademskega slikarja Ota Rimeleta. Slikarske nagovore, ki so bili ustvarjeni v zadnjem desetletju, je povezal s pomenljivim naslovom Lestev in NEBO oziroma Lestev in NE BO. Avtor se z razstavo, kot pravi, vrača na Ptuj, kamor je v otroštvu zahajal na obiske k starim staršem. Zasnovana je večmedijsko, tudi z videom in glasbo. Rimele, ki je tudi odličen glasbenik, kitarist in skladatelj, ustanovni član Lačnega Franca in nekaj časa član Laibacha, je pred kratkim izdal cede Waving, ki je izšel v sodelovanju s produkcijo Radia Maribor. Je avtor glasbe, instrumentalist in oblikovalec zvočne in grafične podobe. Glasba je nastajala v covid obdobju v avtorjevem lastnem mini studiu in s kitarami, ki jih je zbiral vse življenje.

Sprehod s slikarjem po razstavi dan po odprtju je odkril mnoge zanimive vizure tega ustvarjalnega trenutka nagrajenca Prešernovega sklada, profesorja slikanja in risbe na Oddelku za likovno umetnost Pedagoške fakultete v Mariboru. Zadnja leta je rezidenčno ustvarjal v Berlinu in Londonu, razstavljal pa v vseh pomembnih slovenskih in mnogih tujih galerijah - od Madrida prek Pariza, Benetk, Passariana do New Yorka. Priznana londonska spletna revija za umetnost Contemporary Art Curator ga je pred tremi leti uvrstila med 100 umetnikov prihodnosti (100 artists of the future).

Skozi Prolog v Berlinske portrete

Vstop v razstavo, ki je nekakšen labirint in ima različne možne poti ter različne ustavitve, se začne s Prologom. Kot osrednji slikarski kompoziciji Rimele ponudi dve najstarejši, še nikoli razstavljeni deli v intenzivno žarečih odtenkih rdeče harmonije iz leta 2011. Tako že v prvem delu razstave preizkuša obiskovalčevo subtilnost in mu ponuja minimalne razlike v barvi. Za površnega opazovalca razlike v odtenkih niso evidentne, šele z določene razdalje do slike pa se začno pojavljati aktivne vibracije, ki nagradijo pozornega in občutljivega gledalca. Prva slikarska podoba, s katero se v tem prostoru sreča gledalec, je slikarjev avtoportret, ki je nastal v Berlinu leta 2018. Zelo posebna slika.

"Sem edini slikar, ki aktiviram hrbtne in stranske dele slik, in to tako, da svetlobe ne upodabljam, ampak jo s sevanjem barve ustvarjam. Tisočletja je veljalo, da lice, frontalni del slike, edino velja. Vendar ne v mojih kompozicijah. Svojo ustvarjalno pot sem pričenjal kot marginalec v Lačnem Franzu in na 'robni poziciji' ostajam še zmeraj. V portretnih upodobitvah namreč aktiviram robove slik in tako združujem abstraktne dimenzije slikarske podobe s povsem konkretnimi osebami in imeni. Pri portretu namreč želim doseči upodobitev portretirančeve duše. Nematerialna je, zato tudi sam ustvarim nematerialno abstraktno sevanje svetlobe in sence. Ali ni posameznik pravzaprav svetloba in senca svoje duše?" se sprašuje avtor.

V Prologu gledamo tudi avtorski film na videu Uroša Zavodnika, ki obravnava Rimeletov cikel Berlinski portreti. Predstavljajo enega osrednjih vsebinskih jeder razstave. Trinajst portretov Berlinčanov iz časa berlinskega zidu (1961-1989) je nastalo na rezidenci v Berlinu. Vsak portretiranec je poimenovan in povezan z drugo vrsto lesa. Format portreta je tridimenzionalna oblika iz polnega lesa, ki v višini, globini in profilu sledi portretirancu in tako predstavlja njegovo hrbtenico. "Slike v obliki slikarskih objektov vsebujejo senčne dele in svetle, ki žarijo v barvi. Nekoč so avreole, nematerialni sevi oseb, bile vidne in naši predniki so v svojem opazovanju bili precej bolj elementarni kot mi danes. Vertikalni slikarski objekti, ki omogočajo sevanje barve, so torej hrbtenice teh ljudi, ki so zaradi lastnosti lesa različno mehke in trde. Na spletu sem poskušal najti imena, značilna za čas, ko je bil Berlin zaprt. Začenja se s hruško in Wernerjem, Ingrid je brest, Monika breza ..."

Rimeletove slikarske kompozicije ponujajo gledalcu svobodo in vživljanje, soočanje z lastnimi mislimi in občutenji. In prav zaradi abstraktnega nagovora nam omogočajo refleksijo in vstop v območje lastnega nezavednega. "Sem tisti, ki s svojimi deli postavljam vprašanja. Ne vsiljujem svoje zgodbe, svojega pogleda, ponujam vrata, portal, lestev, po kateri mora gledalec sam splezati. Tudi če tega prestopa ni zmožen ali ga noče, spoštujem njegovo osebno odločitev. Ljudje imajo raje nadrealizem in realizem, neposredni vizualni nagovor. To pomeni, da se obnašajo zelo potrošniško. Kar dobijo servirano dobesedno, jim je všeč, kot v trgovini ali reklamnih sporočilih. Pri komunikaciji s slikarskimi podobami, ki jih ponujam, pa se morajo soočati s sabo," pravi Rimele, ki je prepričan, da umetnost tudi danes posamezniku ponuja res kvalitetno osebno, tudi duhovno izkušnjo, ne da bi to moral sprejeti, ne da bi mu bila kakršna koli vsebina vsiljena. "Še zmeraj sem ponosen, da delujem znotraj polja umetnosti, ker se v primerjavi s politiko, tudi ekonomijo ali celo znanostjo, še vedno ceni osebna, primarna izkušnja, poglobljena in nevsiljiva. Ponosni smo lahko na resnično umetnost in izbrane umetnike, ki vztrajajo v svojem poslanstvu in človeštvu ponujajo dimenzije, ki mu jih lahko ponuja samo Umetnost. Posameznika ceni, mu prepušča izbiro in komunikacijo z nevidnimi izkušnjami, ki mu jih odpira umetnik. Verjamem, da se komunikacija med umetnostjo in posameznikom odvija tako, kot bi si želeli, da bi nas tretirali tudi v življenju, službi, državi ..."

Portali prehajanja

V osrednji prostor galerije je umeščen naslovni cikel sedmih slikarskih kompozicij Lestev in NE BO. So nekakšni portali prehajanj. Nebo razume slikar kot zelo individualno razsežnost. "Človek kot duhovno, ne nujno izbrani religiji zavezano bitje lahko bere tako Talmud, Biblijo ali Koran hkrati. Moja vera je Umetnost, vedno je bila in vedno bo. Lep čas me je zanimala spiritualna izkušnja alkimistov, njihovo soočanje s procesi preobrazbe materialnosti. Kot slikar počnem prav to - iz materialnosti izvabljam nematerialne dimenzije. Seveda so nekoč vladarji kot praktična bitja v alkimiji videli predvsem potencial materialne koristi. Vendar v odkritjih alkimistov ni bilo bistveno zlato, temveč individualna duhovna izkušnja spoznanja."

Cela serija sedmih slik, povezanih z nebom, v največjem prostoru galerije je čisto sveža in je nastajala v obdobju covida. "Čas izolacije med pandemijo mi je bil vsaj na začetku kar pogodu. Rad sem sam, tudi v ateljeju sem samo jaz, tja ne vabim nikogar. Umirjenost in nezmožnost premikanja sta mi še izostrili fokus na lastno delo," pravi Rimele.

"Ko sem dal sliki naslov NEBO, sem se šele dejansko zavedel kompleksnosti tega pojma. Nebo je vhod v vesolje, v področje angelov (Nebo nad Berlinom), vendar slikar komunicira tudi z identiteto nacije in jezik je najoprijemljivejši izraz tega. Narod, ki nebu reče NE BO, ima neko posebno samopodobo. Veliko melanholije in tudi cinizma Slovencev je povezanega s tem. Gledalca čaka na steni NE, kar je tako značilna in resnična beseda za Slovence, in šele kasneje se pojavi besedica BO." V tem osrednjem prostoru razstave se poleg sedmih kompozicij velikih platen z dodanimi kovinskimi objekti lestev pojavlja poleg ločenega napisa NE BO tudi nagovor nobelovca Petra Handkeja. Pri snovanju razstave, na kateri so pomembne tudi praznine in tišine, je namreč bil Rimeletu med drugim v navdih tudi film znamenitega režiserja Wima Wendersa Nebo nad Berlinom (1987), ki se prične z verzi pesnika in pisatelja Petra Handkeja; prevedel jih je Ivo Štandeker: Ko je otrok bil otrok,/ni vedel, da je otrok. Zanj je vse imelo dušo/in vse duše so bile eno. Verzi so napisani na steno galerije. "Vsako obdobje prinaša refleksijo časa, ki ga ustvarjalec doživlja. Zame je ta čas čas prevpraševanja, vračanja v otroštvo, puberteto, k Nebu nad Berlinom, k Handkeju ... Neke misli v okolju in času nas generacijsko zaznamujejo za vse življenje," pravi Rimele.

V enem od prostorov galerije je zapisana slikarjeva misel: "Lestev je za gledalčevo misel in svetloba za gledalčevo dušo. Prva se dviga, druga žari." Avtor spodbuja gledalce h kontemplaciji, da si vzamejo čas za svoje misli in svojo dušo! "Če religija daje odgovore na duhovna vprašanja, jih umetnost daje še mnogo bolj osebno," pravi. "Izkušnje živih ljudi so najdragocenejše. Te izkušnje so dragocenejše od doktrine, saj so žive in nam sočasne. Kar se tiče razumevanja in občutenja umetnosti, ni enoznačnih resnic.

Svoboda 60. in 70. let, Brane Rončel, Brenkova Filmska scena, to je tisto, kar je našo generacijo najbolj zaznamovalo. Pa družbena gibanja in posamezniki, ki so odpirali vrata na stežaj - tako kot Doorsi ali kot piše pesnik in slikar William Blake v pesnitvi Poroka nebes in pekla: Če bi se vrata zaznave odprla, bi se človeku prikazalo vse takšno, kot je, neskončno. Vse povedano neposredno povezujem z osebno izkušnjo umetnosti."

V zadnji galerijski sobani je cikel Jakobova lestev (naslov je uporabil tudi Drago Jančar v svoji knjigi kolumn iz leta 2009). Deset akvarelnih listov kot deset zapovedi, deset zgodb, deset možnosti in deset lestev v prosojnih formatih visi, lebdi v dveh vrstah s stropa tako, da tvorijo nekakšno pot, po kateri stopa gledalec. Ročno izdelan papir akvarelov deluje kot pergament, kot koža. "Iztočnica cikla Jakobova lestev je bila likovna kolonija v Zagorju ob Savi, ko sem se odločil slikati samo nebo. In za to sem potreboval lestev - mentalno seveda. Čez pol leta sem prebral Staro zavezo, in ko sem prišel do Jakobove lestve, sem ugotovil, da moja izkušnja iz Zagorja na nek način sovpada z izkušnjo Jakoba. Kot ključni civilizacijski moment omenjene zgodbe želim izpostaviti, da se prvič v zapisih biblije pojavljajo sanje in nezavedno. Davno pred Jungom, Freudom in Lacanom. Pojavlja se torej tista človekova duševna substanca, ki povsem legitimno širi človekovo zavest in na novo vzpostavlja definicijo človeka. To je bila tudi moja osebna zgodba. Ko sem našel te vzporednice, sem se odločil serijo nadaljevati. Naredil sem deset kompozicij, deset lestev in se odločil, da izpustim Boga, angele, Jakoba in namesto vseh njih postavim današnjega človeka - gledalca, ki se mu ponuja možnost osebnega prestopa. Ptujska ambientalna postavitev Jakobove lestve vključuje tudi mojo avtorsko glasbo in tišino."

Razstava bo na ogled do 3. aprila.