(RECENZIJA) Fužine niso več zakon

Prva reakcija ob branju romana Đorđić se vrača: ne more biti po trinajstih letih (roman Čefurji raus! je izšel leta 2008) oziroma po literarnem štetju po desetih (Marko Đorđić je bil prej na koncu svojega drugega desetletja, zdaj pa je tretjega), vse tako, kot je bilo prej. On ne more enako govoriti in pisatelj ga ne more enako izpisati, kot ga je takrat. Ampak ko te ravno zopet zgrabi ta pisava, ko se ravno spet začneš krohotati miselnim in jezikovnim figuram, tudi že veš, da je to edino, kar je tako, kot je bilo prej.

Čefurji raus! nimajo srečnega konca. Marko ni čudežno premagal težav, ampak se je moral pred njimi umakniti v Bosno. Lahko bi si mislili, da noben beg ne more biti rešitev, sploh pa, da "repatriacija" ne more biti rešitev za priseljence, ampak vseeno nismo mislili, da bo tako. Marko je bil navsezadnje pameten fant in perspektiven športnik. Res je zajebal, ampak saj v tem starostnem obdobju marsikdo iztiri, pa zato še ni vsega konec. Ni bil avantgarda siljenja v nesrečo, a jo je vztrajno zasledoval (bolj kot ona njega), vendar se nič ni zdelo nepovratno izgubljeno.

Tudi po desetletju se zdi Marko najmanj izgubljen, najbolj priseben med mladostnimi prijatelji. Ni narkoman kot Adi, ni zatrt kot Dejan in ne nonstop v zaporu kot Aco. Ampak navsezadnje bo verjetno tam pristal. Ker mu vsake toliko poči film. Klofne prodajalca na bencinskem servisu, ker se je smejal, ko njemu ravno ni bilo do smeha; nevrotičnega pravovernega muslimana užali tako, da potegne njegovi ženi zastor z obraza, pravovernega srbskega mafioza pa tako, da mu položi bejbo. Prej ali slej razbije kak lokal. V Čefurjih raus! ga pred policijo spakirajo v Bosno in zdaj se vrne, ker ga policija išče v Bosni, na koncu pa se vrne v Bosno, ker ga seveda išče tudi tukaj. Kamorkoli gre in karkoli naredi, Đorđić se vrača dvosmerno. To res še niso velika kriminalna dejanja, ampak Marko tudi ni več najstnik. Še vedno govori (in ja, mislim, da je to bravurozen literarni sociolekt/dialekt in ena najboljših reči, ki so se zgodile slovenskemu literarnemu jeziku) in misli, kot je v Čefurjih, ampak njegovo zabavljanje se zdi zdaj precej bolj žalostno in prazno. Ker se, kljub selitvam, ni zares premaknil nikamor. Ker ni odrasel. Ostaja ujet v mladostni bes in v mladinski roman pravzaprav, ampak ni več mladinski junak. Ni negativec in še vedno navijamo zanj, vendar vse manj verjamemo, da je še vse mogoče. Svet ni več odprt, še Fužine niso več odprte. Čefurji, ki so ostali tam, so ali stari in bolni (Markov oče) ali so se vrgli v religijo ali drogo, večina pa se je itak izselila, ker so postale tudi Fužine predrage. V dveh desetletjih (Fužinski bluz Andreja E. Skubica je izšel leta 2001) so Fužine nehale biti zakon, se zdi.

Ko sem pred kratkim pisala o francoskem romanu Nicolasa Mathieuja Njihovi otroci za njimi (prevod Saša Jerele), sem napisala, da nam ponuja nekaj, kar v izvirni slovenski literaturi pogrešamo: kompleksno sodobno (lumpen)proletarsko izkušnjo. Đorđić se vrača me je negiral, in, ker je v vseh pogledih nadaljevanje romana Čefurji raus!, tudi opomnil, da smo torej nekaj podobnega že imeli. Natančneje, res gre samo za podobnost, samo delno ujemanje, ker Vojnovićev objekt ni položaj delavskega razreda kot takega, temveč položaj priseljencev, čefurjev, res pa se njegovi protagonisti v glavnem plazijo po družbenem dnu. Tudi če se jim za nekaj časa uspe odlepiti od njega, prej ali slej spet z vso silo pribijejo vanj.

Tudi v romanu Njihovi otroci za njimi je eden od dveh protagonistov priseljenec, iz Maroka, in tudi on gre v podobnih letih kot Marko "dol", in tudi on je tam vse zavozil in je enako izgubljen, ko se vrne, in tudi njegovega očeta, neproblematičnega tihega garača, pobira.

V obeh romanih se kulminacija zgodi ob globalnem športnem dogodku, pri Mathieuju ob nogometnem svetovnem prvenstvu, pri Vojnoviću pa ob košarkarskem evropskem prvenstvu. V obeh primerih se pokaže, da ne gre ravno za "sveto mašo dvajsetega stoletja" (Marjan Rožanc), čeprav res vsi molijo k bogovom zmage. Oziroma, če se že iščejo primerjave z religijo, bi morali te navijače primerjati s kakšno religijo, ki se širi z nasiljem, ker se obakrat sproži ob prvenstvih lomljenje - ljudi, stvari, sveta.

Đorđićevo prvenstvo seveda ni katerokoli, ampak tisto leta 2017, tisto s Slovenijo in Srbijo v finalu. Ker je to idealno izhodišče za diskurz o položaju čefurjev. Ker športni diskurz zahteva opredeljevanje, izbiro, zahteva biti na eni strani, biti čefur pa pomeni biti nikjer in biti povsod nihče. (Tudi Fužinski bluz Andreja E. Skubica se splete okoli tekme med Slovenijo in Srbijo oziroma Jugoslavijo, in sicer tiste na koncu izenačene na evropskem prvenstvu v nogometu leta 2000). V romanu Đorđić se vrača je pozicija nikogaršnjosti v primerjavi s tisto v Čefurji raus! še potencirana. Ne gre le za to, da je za Slovence čefur in za Bosance in Srbe janez, zdaj gre tudi za to, da je za Bosance Srb in obratno in da v tej poziciji ni prostora niti za najmanjše duhovičenje. Na Fužinah so se fantje še lahko družili, v Bosni pa ni mešanja. Markova raztreščenost je tudi posledica njegove grobo prekinjene ljubezni z muslimanko Almo. (Tudi motiv prvih pravih ljubezenskih izkušenj roman po svoje umešča v okvir mladinske literature.) Roman Đorđić se vrača torej multiplicira in nadgradi osnovno tematsko izhodišče Čefurjev raus!, problem identifikacije. In če se po eni strani zdi, da je malo preveč šolsko, preveč poučno vse zvesti na ta problem, po drugi strani roman sproti briše preveč jasne enačaje in nauke. Že v prvem poglavju, Zakaj še vedno nimam svojega fuzbal kluba?, pravzaprav dobro razloži, da so nacionalne, politične in druge pripadnosti samo alibi za bližine in sovraštva, objeme in batine.

Fužine zakon je bil naslov Vojnovićevega kratkega filma, na podlagi katerega je potem nastal roman Čefurji raus!. Čeprav smo v trinajstih letih na to skoraj pozabili, je bil roman tako rekoč narejen za nadaljevanje, in enako je Đorđić se vrača. Kot vsaka franšiza je tudi ta izgubila udarno moč - in ker je bila moč Čefurjev res taka, je razlika še bolj očitna -, ne pa kvalitete.

Đorđić je večen, a skoraj s strahom pričakujemo, kakšno usodo mu bo naslednjič namenil pisatelj.