Petra Vidali
Štirinajstletni Anthony se med poletnimi počitnicami dolgočasi z nekaj starejšim bratrancem. Z ukradenim čolnom priveslata do jezerske plaže in tam spoznata luštni vrstnici. Očitno je, da sta iz višje družbe, da nista zanju, ampak ravno zato bi fanta naredila vse, da bi se jima lahko približala. Da bi prišla na precej oddaljeni žur, na katerem bosta zvečer punci, prekrši Anthony najhujši tabu, skrivaj si izposodi očetov motor. Sluti, da se to ne more dobro končati, precej dobro si predstavlja, kaj lahko naredi z njim nasilni permanentno naliti foter, ampak niti sanja se mu ne, kako slabo se lahko konča.
Ta motor postane simbol svobode, sprožilno in menjalno sredstvo, ki pripelje v roman tudi Anthonyjevega antagonista in bližnjika Hacina, sina maroških priseljencev. Dokler ne bosta fanta stara dvajset, se bodo karte nekajkrat premešale in nekajkrat se bo zdelo, da so se aduti zamenjali. Nekajkrat se bo zdelo, da bosta ubežala okolju, in še večkrat, da ne bosta ubežala smrti, neznosne količine alkohola, droge in nasilja bodo naseljevale to provincialno francosko mesto na meji z Luksemburgom, ki je nekoč potrebovalo domače in tuje delavce, da ogromni plavži ne bi ugasnili. Zdaj pa so plavži mrtvi in bolj ali manj takšni so tudi prebivalci. Usode protagonistov se bodo srečevale, obračale in iztekale v zgostitvah, sijajnih velikih freskah množice – slika klubske zabave lokalnih privilegirancev, slika navijaške evforije ob svetovnem nogometnem prvenstvu in slika praznovanja le quatorze juillet z ognjemetom (nekakšen zadnji dan Lenta tako rekoč). Bali se bomo in pričakovali najhujše, dokler ne bomo doumeli, da tisto, kar pričakujemo, verjetno sploh ni najhujše. Včasih se je treba vprašati, kaj je pravzaprav hujše – da se poti nadaljujejo ali končajo. Spremljali bomo tudi lokalne povzpetnike in njihove otroke, ki bodo tako kot otroci proletarcev oziroma lumpenproletarcev poskušali zbežati iz te kloake, in doumeli bomo, da to ni samo roman o degradiranem razredu, ampak tudi roman o degradirani periferiji. Ali kot je rekel bobu bob eden od aktualnih nominirancev, Dušan Plut: "Sedaj je žal pomembno ne samo, iz kako bogate družine izhajaš, ampak tudi, iz katere regije."
Roman je odlično prevedla Saša Jerele. Ob vsem drugem je treba občudovati, kako naravno in sveže delujejo slengovski dialogi. Ne špara s potrebnimi nizkimi legami in sočnostjo, vseeno pa se nikoli ne zazdi, da bi pretiravala. Izvrstna je tudi njena spremna beseda, v njej najdete vse, kar ste hoteli vedeti o sodobni Franciji, od rasizma do rumenih jopičev, pa o njeni umetnosti in popularni kulturi.
Podoben milje v pretežno istem romanesknem času opisuje Édouard Louis v Opraviti z Edijem. Roman Opraviti z Edijem se zdi bolj udaren, ker gre za avtobiografsko pisanje in ker mora protagonist ob vseh drugih udarcih preživeti še kot očiten homoseksualec v očitno homofobnem okolju. Razen tega Louis v svojem romanu osebno optiko večkrat potencira s skoraj althusserjevskimi razkrinkavanji ideologije, tako samoslepil delavskega razreda kot prevar, s katerimi s tem razredom opravita privilegirana srednji in višji sloj. Tudi Mathieu ponudi popoln sociološki uvid, vendar Njihovi otroci za njimi ni tezni roman. Romanoma oziroma avtorjema (Mathieu je sicer letnik 1978, Louis pa 1992) pa je skupna zmožnost, da izpišeta trenutke, ko sredi te grde in neprijazne celote zasije žarek ljubezni, dobrote, empatije ali vsaj začasnega premirja.
Sodrga, nagnetena pod pragom revščine
"Štosi o socialnih primerih so bili priljubljeni in vse bolj razširjeni. Ni šlo samo za smeh, temveč tudi za zaklinjanje nesreče, zahrbtne plime, ki se je iz globin plazila vse bliže. Ti ljudje, ki so jih srečevali v mestu, niso bili več samo folklora, nekaj bednikov, rovtarji na pijanskem pohodu. Zanje so se gradila naselja, hoferji in zdravstveni centri, vse to gospodarstvo minimuma, posvečeno upravljanju revščine, iztrebljanju vrste. Kot fantomi so tavali od centrov za socialno delo do blokovskega naselja, od bifeja do kanala, s plastičnimi vrečkami v rokah, skupaj z otroki in vozički, z nogami kot štori, čudaškimi vampi in neverjetnimi facami. Tu pa tam se je med njimi rodila kakšna izstopajoča lepotica in ljudje so si takoj zamišljali promiskuiteto, nasilje. A je vseeno imela srečo; morda bo zunanjost njena prepustnica v boljši svet. V teh družinah so se rojevali tudi neukrotljivi trmoglavci, ki se niso kar tako sprijaznili z usodo in so vračali milo za drago. Na kratko so uspeli v prestopniških vodah in končali mrtvi ali v zaporu. Nobenih statistik ni bilo, ki bi merile razsežnost tega razsula; je pa zato razsežnost dobrodelnih restavracij eksponentno rasla in socialne službe so se utapljale. Marsikdo se je spraševal, kakšno je življenje teh ljudi, ki prebivajo v slabih razmerah, uživajo mastno hrano, se zasvajajo z videoigrami in žajfnicami, preživljajo čas tako, da delajo otroke in povzročajo težave; obupani, jezni in odvečni. A takemu spraševanju se je bilo pametneje izogniti, jih ne preštevati ali razglabljati o njihovi pričakovani življenjski dobi, o njihovi stopnji rodnosti. To je bila sodrga, nagnetena pod pragom revščine, prepudrana s socialnimi podporami, strah vzbujajoča in zapisana propadu."
Saša Jerele v kontekst sodobnih francoskih romanov, ki kompleksno razkrivajo položaj najnižjih slojev ali tistih, ki gravitirajo v te lege, postavi tudi Houellebecqov Serotonin, saj je v njem problematizirano uničevanje kmetov. Houellebecq, ki fabulo kombinira z esejističnimi traktati, je v tem romanu res še najmanj ekscesen in najbližje temu, čemur bi pogojno lahko rekli socialni realizem.
V sodobnih slovenskih romanih srečamo tajkune, politike in politikante, novinarje, umetnike, boeme. Fizikalcev pa bolj malo
Ob tem francoskem novem proletarskem valu – čisto samovoljno poimenovanje recenzentke – se bralec/bralka skoraj mora vprašati, kako je s tem v slovenski literaturi. Vesela bom, če se motim, ampak po hitrem pregledu se zdi, da tega v njenem fokusu ne najdemo. Tranzicija se je dobro znašla v romanih, ampak bolj tranzicija tajkunov, politikov in politikantov, novinarjev, umetnikov in boemov; fizikalcev in tistih, ki niti to več niso, pa nam ni izpisala. Nekakšen kolektivni fabriški subjekt recimo nastopa v Šali Boruta Goloba, ampak to je bolj cinična karikatura, bolj vzvišeni sarkazem kot kaj drugega. Posebno, ne delavsko, ampak kmetsko sliko dobimo v Primerljivih hektarjih Nataše Kramberger. Gotovo je njena pisava v čisto vsem popolno nasprotje "poetike" razvpitega Francoza, ampak eno skupno točko pa lahko najdemo: vsak na svoj način izvrstno pokaže destruktivno kmetijsko politiko Evropske unije in njene zavzete lokalne pomagače.
Več prostora kot v prozi je sodoben proletariat dobil v dramatiki, se zdi, nekoč ponosno, nenadoma pa brezposelno delavstvo nosi ajdovska burja v drami Simone Semenič Tisoč devetsto enainosemdeset, sužnjam v skladišču sodobnega megamarketa pa je izpisala posvetilo Tjaša Mislej v Našem skladišču.
Ne pravim, da je čudno, da nimamo sodobnih romanov o položaju delavskega razreda, pravim samo, da je dobro prebrati dober roman, ki to je. Ni čudno, da je Nicolas Mathieu zanj dobil leta 2018 Goncourtovo nagrado za najboljši francoski roman.
O avtorju in o naslovu
Enciklopedična gesla o 42-letnem Nicolasu Mathieuju so kratka - je pisatelj z dvema romanoma, a obema odmevnima. Za drugega, Njihovi otroci za njimi, je dobil Goncourtovo nagrado. Prvi je izšel leta 2014, imenuje se Aux animaux la guerre (dobesedni prevod Živalim vojna), zasnovan je kot kriminalka in po njem so posneli uspešno serijo.
Naslov romana Njihovi otroci za njimi je iz Sirah (devterokanonična knjiga Svetega pisma), celoten citat je romaneskni moto: "So pa tudi taki, za katerimi ni spomina; izginili so, kakor da jih sploh ne bi bilo. Postali so, kakor da bi se ne bili rodili, in tako tudi njihovi otroci za njimi."
Obiščite spletno stran brez oglasov.
