Festival mlade literature Urška ima od leta 2002 domicil v Slovenj Gradcu (spočet sicer v Gradišču pri Sveti Trojici s poimenovanjem Srečanje pesnikov in pisateljev začetnikov), patronat nad njim pa skraja drži Javni sklad RS za kulturne dejavnosti (JSKD) s sektorjem za literarno dejavnost, ki se že skoraj pol stoletja vzpostavlja tudi z revijo Mentor. Festival Urška je seveda samo eden od segmentov skladovega literarnega pogona, od leta 2002 pa se Mentorjevo literarnonatečajno gibanje manifestira tudi z natisom pesniške zbirke zmagovalcu natečaja (če je o zmagah v literaturi sploh smiselno govoriti). Tako je prvi med vsakoletno ovenčanimi (lovorjev venec) prejemnik naziva uršljanka/uršljan, mlademu lavreatu pa je hkrati zagotovljen izid prvenke (kot je poimenovana uršljanska knjižna edicija). Izpostaviti velja, da je to letošnja Mentorjeva že 19. knjižna izdaja po vrsti v službi vsakoletnega natečajnega literarnega gibanja mladih ustvarjalcev. Ta poteka v različnih namembnostih celo leto: razpis, regijska srečanja sodelujočih, prvi izbori, literarne delavnice, izbori za republiško selekcijo - finalisti, osrednje srečanje v Slovenj Gradcu, uršljan, prvenka. Tako je po temeljitih izbirnih pretresih lanskoletna uršljanka Nina Medved letos dočakala natis prvenke. Naslovila jo je Drseči svet.
Drseči svet je knjižica, ki jo z zapisano pomanjševalnico označujem samo uvodoma, ko opredeljujem njene fizične razsežnosti: gre za drobno zbirko z 79 stranmi, na katerih je natisnjenih 47 pesmi, v resnici pa jih je 48, a k tej zagonetki se še vrnem. Dodano jim je nekaj avtorskih ilustracij Mete Wraber (ki je zbirko tudi postavila, poskrbela za prelom, kot rečemo), ki so v likovni maniri abstrakcije zavezane dopolnjevanju izpovedanega, neke vrste "vzdušnice", ki spodbujajo bralca v še kakšno razsežnost uvida med bralskim popotovanjem.
Nina Medved, ki domuje v Mariboru, je scela v literaturi, pravzaprav umetnosti: je pesnica, fotografinja, performerka, prevajalka … Vse to zaresno predajanje se izraža tudi v povednosti in strukturiranju njene zbirke. V to smer uvaja že "programski" naslov Drseči svet, ki seveda aludira na nezanesljivost v trajnosti in umeščanju posameznika v realnost. Tako se v pesmih odpirajo temeljna eksistencialna vprašanja, ki so zasidrana bodisi v čisto zasebnih legah (slehernika), iskanjih oprimkov za vzdržno (pre)živetje, preverjanju (ne)uravnoteženosti na tehtnici med imeti in biti, globalnim vprašanjem (tudi ekološkim, a ne na način aktivističnega angažmaja). Če zreduciram: avtorica se ustavlja ob večnih temah (katera prava poezija pa se ne?), a jih razpira na nov, svež način. In za to v poeziji gre. Ne za reševanje sveta, ampak za vseprisotnost izpostavljanja vsega, kar je za biti neobhodno: preizkusi vztrajanja v zvestobi sebi, v občečloveških vrednotah, predvsem pa ne popuščati v na videz še tako drobnih uporih in se izogniti, kot zapiše, "usodi prostoživeče lončnice".
Zbirka je tudi specifična na svoji formalni, izvedbeni ravni, torej na tehnopoetičnem nivoju. Vse pesemske enote so enokitične, toda ne v togi formi, pač pa se med seboj razlikujejo: niso samo dekle oblike, ampak so enakovredno v službi izpovedi. Avtoričina poetika je na tej drugi formalni plati zavezana ali jasnim sintagmam, enako tudi bogati metaforičnosti, verznemu ritmu, pogostim enjambementom, pogosti so oksimoroni, pesemski anaforičen "kako" pa sploh daje zbirki posebno noto …
Bralec seveda hitro prepozna avtoričino maniro, da pesmi ne naslavlja (kar je v pesniških delavnicah pogosta praksa). A kmalu tudi uvidi, da so vsi zadnji verzi v pesmih v krepkem tisku. Izkaže se, da so to pravzaprav naslovi pesmi in da je vse izpovedno od prvega verza naprej (prologa pravzaprav) v službi poantiranja v zadnjem stihu. Prilagam za zgled.
kako izruvati vse svoje vitice
in jih preseliti.
pustiti, da jih nekaj odmre.
trmasto pognati nove,
četudi se bo podlaga
uprla.
se razrasti
narahlo,
v vse smeri,
tudi proti naklonjeni svetlobi,
četudi ne za stalno.
A tu drugačnosti od večinsko uporabljanih praks v zvezi s pesničino samosvojostjo še ni konec. Namreč - vse pesmi se začnejo s "kako". Vendar kako tu ni v funkciji vprašalnice, tudi ne (vedno) v prislovni ali členkovni ali vezniški rabi. Zdi se, da mu besednovrstno pripadnost podeljuje način branja. Bolje: bralec je vržen ne samo v izpovedni ris, ampak tudi v svoje aktivno vstopanje v doživljanje in nadgrajevanje prebranega. Takšne širitve pomenskega polja (interaktivnosti) si avtor lahko samo želi. Kako uvede v naracijo in hkrati razširja prostor lirskemu subjektu - pravzaprav se zgodi lastninjenje (iz)povedanega, to je pesmi. Naslednji novum zbirke je kazalo, ki ga ni, a vendarle je. Namreč: vsi krepko natisnjeni verzi pesmi so povezani v zadnjo pesniško formo, ki služi kot kazalo, a se hkrati vzpostavi kot nova, zadnja pesem. Neke sorte novi, predelani, preoblikovani magistrale, ki seveda ni v sonetni obliki in tudi ne v laškem enajstercu, pač pa dvakrat peta pesem svobodne verzne oblike, a je zapisane vrstice ravno zaradi tega mogoče povezovati v nove povezave in sporočila.
Na prvo branje se zdijo pesmi Nine Medved krhline, a izkazuje se, da je ta krhkost le pretveza in se za odgrnjenim zastorom skrivajo vredne izpovedi ter iskanja in oblikovanje.
V prvenki Drseči svet ne prevlada pesimističen ton (čeprav teh leg ni malo), ampak je naravnana navzgor: v spoznanje, da se je z vse sorte zvestobami vendarle mogoče vzpostaviti v tem nezanesljivem svetu, ki je sicer na redko, a vendarle posejan tudi z zanesljivimi oprimki.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
