(RECENZIJA) Položaj delavskega razreda kot farsa

Osemindvajsetega novembra, pred dvema dnevoma, je minilo 200 let od rojstva Friedricha Engelsa, med drugim avtorja Položaja delavskega razreda v Angliji in Izvora družine, privatne lastnine in države. Njegov soborec Karl Marx je bil tisti, ki je rekel, da se zgodovina ponavlja najprej kot tragedija in potem kot farsa. Na oboje oziroma na kombinacijo sem pomislila ob branju novega dela Boruta Goloba.

Šala je v prvi vrsti analiza položaja delavskega razreda v njegovi najbolj tipični predstavni obliki, se pravi v obliki razreda fizičnih delavcev. Izbrani knjižni čas je tisti čas, ko bi moral - po prepričanju bolj nadaljevalcev kot snovalcev marksizma - socializem, ki naj bi bil tranzicijsko obdobje, končno že preteči ciljno črto. In jo je res, ampak nismo pristali v komunizmu, ampak v kapitalizmu oziroma v še eni tranziciji. Šala ima podnaslov, Kratka zgodovina smeha (1987-2007), prva in druga letnica pa imata v tem "kolektivnem romanu" svojo linijo. Dominantna je prva, največji vložek je vložek v položaj delavskega razreda v poznem socializmu, v njegov običajni delovnik od jutra do popoldneva oziroma od večera do jutra, če je šlo za nočno izmeno. V vsaki taki izmeni, v vsakem šihtu, nastopi pogled v prihodnost, torej v položaj delavskega razreda 20 let pozneje. Roman ima še tretjo linijo, množici delavcev v tovarni je sopostavljena množica na nekem travniku, uzrta iz otroške perspektive. V pionirskih uniformah in s papirnatimi zastavicami nekaj ali nekoga čaka in nobeno presenečenje ni, ko se na koncu pokaže, da je čakala Tita, ki ga seveda ni videla. Ta nivo je pomaknjen še eno desetletje nazaj, v leto 1977, njegova funkcija je verjetno v tem, da preseka in blaži fabriško rutino, hkrati pa gre, si predstavljamo glede na avtorjeve biografske podatke, za nekakšen osebni spomin, osebni hommage temu času tako rekoč.

Kdor je že kdaj prebral kako delo Boruta Goloba, seveda ve, da je treba besede, kot je hommage, postaviti v narekovaje. Tudi v Šali ostaja osnovni ton njegove proze sarkazem, po intenzivnosti rabe pa se to zadnje delo brez dvoma kosa s prvim izpred enajstih let, Smreka bukev lipa križ (domačijska povest z motorno žago in srečnim koncem). Opis "položaja delavskega razreda" je opis fizikalcev v ekstremnih fizičnih dimenzijah, je opis pitja, žretja, kopuliranja in iztrebljanja. Je opis načinov pohabljanja in samopohabljanja v vseh drastičnih pojavnih oblikah. In čeprav se zdi, da smo prišli v tej galeriji (avto)destruktivnosti do konca že konec osemdesetih, nas vsakič znova čaka še en decrescendo, še en ultimativni nižaj - še opis položaja dvajset let pozneje. Ker je v knjigi precej citatov avtorju verjetno ljubih pesimistov (največ je francoskih popularnih literarnih modrovalcev), dodajamo še mi svojega: "Navadiš se na to, da je zmeraj huje, nič več nisi presenečen, da je tisto, kar se ti je včasih zdelo tako hudo, da huje ne bi moglo biti, vendar postalo še hujše." (J. M. Coetzee) Seveda pa se to negativno stopnjevanje ne dogaja samo na historično-primerjalnem oziroma dogajalnem nivoju, ampak tudi sproti, iz stavka v stavek. Nadaljevanje vedno zatolče tisto, kar je bilo prej, zasuče, zabije, posvinja vse tisto, kar je bilo dotolčeno in umazano že v izhodišču.

Šala sporoča, da je vse skupaj kunderovska slaba šala, metafizičen ponesrečen štos tako rekoč, ne glede na to, kdo zaseda mesto transcendence, nevidni maršal ali denar. Takim grenkim šalam se je res težko smejati, vseeno pa je oziroma ravno zato pa je smeh edini in najvišji možni presežek, pravi roman. Šala se začne s citatom iz Adamičevega Smeha v džungli, ki pravi, da je v človeški džungli "dejaven čut za humor" zdaleč najbolj dragocena lastnost, ki jo utegne imeti dovzeten in razumen človek, in konča s Thomasom Bernhardom: "Le to, kar se nam na koncu zdi smešno, tudi obvladamo, le kadar se nam svet in življenje na njem zdita smešna, napredujemo, nobene druge, nobene boljše metode ni."

Avtor torej priskrbi utemeljitev za svoje nenehno "šaljenje" na makro- in mikronivoju, na vsebinski in strukturni ravni. (Slaba) šala ni le ves svet in cel roman, tak je tudi vsak stavek. Golob kopiči sarkazme, cinizme, bistroumnosti vseh vrst. V tej enormni masi je precej balasta, vendar tudi precej sociološko točnih in duhovito artikuliranih zadetkov, ki bi si jih veljalo zapomniti. Ampak ker je vsega toliko, si ne zapomnimo oziroma zabeležimo nobenega.

Kot zapisano, takšna forma brez dvoma primerno izraža sporočilo. Od literature ne pričakujemo, da bo rešila svet, če je svet zjeban. Od literature ne pričakujemo, da bo transgresivna, če pa je svet regresiven. Ampak hudič je, ker postane taka pisava hitro dolgočasna. Zdi se, da Golobovo nenehno nabijanje ne preide v monumentalno obsesivnost, ki bi bralca potegnila vase in ki odlikuje katerega od citiranih avtorjev.

Za konec na začetek. Engelsova študija razmer je prerasla v upor. Golob nikakor ne računa, da bi se ta delavski razred lahko uprl, in ne verjame, da lahko revolucija uspe. Vseeno pa je v njegovi popolni demistifikaciji te sile svojevrstna empatija. Bolj svinja po njih, raje jih ima(mo). Torej vendarle svojevrsten hommage.