(RECENZIJA ROMANA) Kdo je umoril Vodnjake

Tadej Golob je jasno povedal, da je hotel že z izbiro kraja zločina v svojem prvem detektivskem romanu - predalpski svet, zima, led, jezero - "zajahati skandinavski val". Avgust Demšar doslej ni gravitiral proti severu (če se prav spomnimo, smo v Cerkvi, prvem delu trilogije Vodnjaki, z detektivi enemu od osumljencev sledili malo čez mejo v  Avstrijo). V zadnjem delu trilogije Vodnjaki pa je začetek umestil med Estonijo in Švedsko v letu 1994, tri desetletja pozneje, "danes", pa od tam v Vodnjake pripelje dva protagonista. Teza, da je takšna krajevna in časovna postavitev pomenljiva, bi bila pretirana, spekulativno pa nam lahko pomaga pri umestitvi Demšarjevega detektivskega univerzuma. Zdi se, da je namreč ta precej bolj kot novemu skandinavskemu valu podoben starim mojstrom detektivk iz teh krajev, mislim predvsem na švedskega avtorja Henninga Mankella, ki je prav v prvi polovici devetdesetih ustvarjal romane z likom detektiva Kurta Wallanderja. 

Čeprav veljajo Demšarjevi kriminalni romani za mariborske (z okolico) in se zdijo njegovi detektivi in detektivke dobro zraščeni z domačim okoljem, so v nekaj romanih - skupaj z žrtvami, osumljenci in/ali morilci -  spremenili lokacijo. Večinoma so jim sicer zločini sledili na dopust. In večinoma se je tuje okolje pokazalo bolj kot scenska osvežitev, zgolj atraktivna menjava kulise, saj so nas na koncu akterji zločina in motivi vrnili v domače okolje. Enako je mogoče trditi za družbeno scenerijo v opusu tega avtorja. Srečevali smo posvetne in cerkvene tajkune in špekulante, srečevali smo socialno ponižane in razžaljene, srečevali smo ksenofobno in homofobno družbo, na koncu pa so se kot motiv za umore vedno izkazale privatne frustracije in patologije. Ne samo to, patološkost je znala dobiti pri Demšarju (in pri Golobu) precej nenavadne, skrajne in brutalne dimenzije. Ne da bi izdali preveč, lahko povemo, da hladne brutalnosti tudi tokrat ne manjka, motiv pa vseeno ni kakšna globoko potlačena travma. Ali Estonia nadaljuje oziroma nadgrajuje spolno podobo opusa - v katerem so ženske v vlogi detektivk bolj enakopravne kot v realnosti, v vlogi brezčutnih patoloških morilk pa žal celo krepko prednjačijo -, boste morali ugotoviti sami. 

Če se implicitni in eksplicitni socialni pokazatelji vsaj delno spreminjajo, Demšarjevo delo stalno in tudi tokrat odlikujejo zvesto sledenje žanrskim formulam detektivske zgodbe in kompleksna struktura, razvejan zemljevid poti in stranpoti. Tudi v Estonii je - zelo drugače kot pri Golobu - privatnosti detektivov namenjenega malo prostora, vsega zapolnijo zločini in njihove okoliščine, nekaj pa znova tudi razprava o metodah. Detektivski mentalni horizont je tudi tokrat moralno neoporečen, spet pa se izkaže, da Demšar nekaj da na umetniški okus detektivov (in osumljencev). Seveda pa ni nujno, da sta kulturna prevzetnost in pristranost pravični oziroma da sta detektivsko produktivni. 

V Estonii se torej še enkrat vrnemo v majhen pohorski zaselek. Po dveh romanih tam skoraj nihče ni ostal živ, zato ne čudi, da so novi priseljenci ali samo začasni prišleki v največji meri tujci. Za razlago kombinacije vse ožjega in hkrati vse širšega prostora pride prav definicija Primoža Mlačnika iz študije O kulturnem bistvu slovenskih kriminalk, ki je izšla v novem zborniku Memento umori II. (Goga, 2023): "Topografija popularnih slovenskih kriminalk se je zožila, in v luči družbenih učinkov pandemije bi lahko trdili, da so sodobne kriminalke postale 'zapečkarske' ... Globalizacija in oženje življenjskih prostorov se pojavljata skupaj ..." Zdi se, da se je po pandemiji (ki jo je ujel Golobov Virus) oženje samo še stopnjevalo. Hkrati pa skrčen milje privzema dimenzije občestva. Golob je z zadnjim romanom Oj, Triglav, moj dom inkriminiral vrh in simbol slovenstva ("višje ne gre"), Demšar je s trilogijo Vodnjaki v idilično slovensko vasico pripeljal očitno brezkončno zlo (kot, recimo, David Lynch in Mrak Frost v Twin Peaks). Pripeljal pa je tudi globalizacijo in multikulturnost, in to ne samo s skandinavskim deležem. 

Vendar zaprtost v majhno okolje povzroči tudi, da prej ali slej zmanjka osumljencev. To dejstvo bremeni zadnji deli obeh glavnih piscev sodobnih slovenskih detektivk. Če se v Oj, Triglav, moj dom bralka sprašuje, pa dobro, a se bodo končno spravili k edini preostali osebi, ki je bila takrat na kraju zločina in ima tudi vse bolj očiten motiv, si tudi v Estonii reče, dobro, očitno je to lahko naredila samo še ta oseba. Bralka tudi hitro ugane, kaj je, recimo, mračni predmet poželenja, samo še zakaj in kako ostaneta vprašanje. 

Razen Vodnjakov so pri Demšarju topografske izbire realistične. Ne le, da izbira v realnosti obstoječe kraje, celo število umorov v teh krajih je do določene mere v mejah možnosti in verjetnosti. Dobro, za Ptujsko Goro jih je v Cerkvi najbrž malo preveč, za Maribor pa verjetno v seštevku premalo. Vodnjaki pa ... Ker gre za trilogijo, vemo, da je zdaj konec. Da smo prišli do sem, pa je moralo v tej prekleti vasici umreti več ljudi, kot jih je tam sploh živelo. Res si jo je moral izmisliti, ker če bi si jo izposodil iz realnosti, v njej ne bi hotel živeti nihče. Brali pa smo o njej tudi tokrat z neskaljenim veseljem.