(PORTRET) "V Mariboru bi se moralo dogajati več," pravi Avgust Demšar, avtor inšpektorja Vrenka, ki ga bomo gledali na TV Slovenija

Da je Avgust Demšar psevdonim, se ve že vsaj od leta 2008. Prvi roman s tem podpisom, Olje na balkonu, je bil takrat nominiran za kresnika, nagrado za najboljši slovenski roman, nominaciji pa seveda sledijo intervjuji. Tomaž Zupančič (doktor likovnopedagoških znanosti, docent na Pedagoški fakulteti Univerze v Mariboru, kot akademskega slikarja pa ga marsikdo pozna pod še enim realnim, ampak preteklim priimkom, Vrlič) se je mirno pustil identificirati in fotografirati in tudi ob naslednjih nominacijah se ni skrival in ni se izogibal srečanjem z bralci. Ampak vseeno se zdi, kot da je slava dohitela Avgusta Demšarja, ne pa Tomaža Zupančiča. Ne skoči v nas iz vsake trač revije, ohranil je samo svoje življenje, svoje misli, svojo glavo. To je v Sloveniji skoraj še bolj redko kot dobre kriminalke.

Pred pretiranim medijskim prostituiranjem ga verjetno varuje tudi dejstvo, da od pisanja ni eksistencialno odvisen. Slišati je, da za prve kriminalke sploh ni dobil honorarja, ker je založnik tako prepričljivo tarnal, kako težko je v Sloveniji s knjigami. Ko je poznala njegovega inšpektorja Martina Vrenka že vsa Slovenija, se je tudi založniško umestil na kraj zločina, v Maribor. Vrenka je začasno nadomestil Miloš - malo bolj ameriški lik, ki ne bere knjig in tudi zakonov ne zares - v zadnjih treh romanih, Pohorski transverzali, Otoku in Cerkvi, pa rešujeta probleme skupaj.

Demšar ni kot Nesbo

Tak odnos, kot ga imata Vrenko in Miloš (oba pa sta nešovinistična tudi v odnosu do kolegic), ima Avgust Demšar do svojih kolegov in kolegic. Med popularnimi pisci kriminalk je popularno omalovaževanje drugih popularnih piscev. Jo Nesbo na primer noče imeti nič z drugimi avtorji skandinavskega noira, redno v intervjujih izjavlja, da jih ne bere, ker da je vredno brati samo klasiko. Demšar pa je vesel, da se dogaja renesansa slovenskega kriminalnega žanra. Ravno je spet prebiral zbornik Memetno umori, ki sta ga leta 1982 uredila Rastko Močnik in Slavoj Žižek in v njem posvarila bralce pred sodobnimi slovenskimi poskusi. "Danes se to več ne bi moglo zgoditi," reče Demšar. "Zadnje čase sva res najbolj izpostavljena midva s Tadejem, ampak rad berem tudi druge." Toneta Freliha, Igorja Karlovška, tudi Kolesarja Marka Radmiloviča. Pa žal mu je, da Mojca Širok ne najde časa, da bi še kaj napisala. "Vsi bomo imeli več od tega, če nas bo čim več."

Nesbojevo Taščico je prebral z užitkom in tudi potem mu je sledil – do Macbetha, ki ga je odložil na polovici. Ni se dobro preveč važiti s klasiki, bi človek rekel, Demšar pa je benevolenten in reče samo, da je Nesbo žal postal žrtev popularnosti in založniške mašinerije in štanca tudi takrat, ko nima česa povedati. Njegova založba, Pivec, ne pritiska. Tik pred novim letom je končal drugi del trilogije, ki jo začenja roman Cerkev, in ga za pet mesecev odložil v predal. Maja bo lahko bolj objektivno ocenil, kaj je naredil. Ima zdaj torej pavzo? Ne, je že začel pisati tretji del. Pred pisanjem Cerkve ni načrtoval trilogije, vendar se je v romaneskni pohorski vasi Vodnjaki nabralo toliko materiala, da ga je sklenil uporabiti v še eni in potem še eni knjigi. Gre za klasične kriminalke z različnimi motivacijami, "ene so malo bolj privlečene za lase, druge manj".

O žanru v vseh njegovih pojavnih oblikah ve vse

Trilogijo je sicer napisal tudi avtor, katerega med vsemi sodobnimi avtorji najbolj občuduje, Stieg Larsson. Če ne bi začel pisati prej – 12. septembra 2005 ob 20. uri, pravi legenda -, bi začel, ko je prebral njegov Millennium. Ima klasična pravila žanra in odlično neklasično junakinjo. Demšar je prepričan, da je Lisbeth Salander "v krimič prestavljana Pika Nogavička" in da je Larsson najbolj znano švedsko junakinjo uporabil zavestno. V čem se mu zdi dekle z zmajskim tatujem, dekle, ki se je igralo z ognjem, in dekle, ki je dregnilo v osje gnezdo, podobno Piki? Živi v svojem svetu s svojimi pravili in svojeglavo razpolaga s skoraj brezmejnim bogastvom (kupi si stanovanje z enaindvajsetimi sobami na primer), pomaga nemočnim in lovi lopove, ker je najmočnejša punca oziroma hekerka na svetu …

V neki švedski seriji je videl tudi lik, ki mu je služil za vizualizacijo Miloša. Ko omenim, da me Vrenko še najbolj spominja na diplomanta Oxforda, ki posluša klasično glasbo, inšpektorja Morsa iz romanov Colina Dexterja, se pokaže ne samo kot popoln poznavalec njegovega opusa, ampak tudi novih in starih ekranizacij. Ja, nove serije o Morsovih mladih letih z naslovom Endeavour (tako je Morsu namreč ime, se pravi Trud, Trudko recimo) so perfektne, največ zaslug za to pa Demšar pripiše scenaristu Russllu Lewisu, ki je ob Anthonyju Horowitzu zdaleč najboljši krimi scenarist, pravi. Gre za popolno ujemanje žanrskih pravil in sijajno postavitev v zgodovinski kontekst, šestdeseta leta so v Endeavourju tako fino naslikana, kot je v Horowitzevi Foylovi vojni druga svetovna vojna ... Skratka, Demšar ve o žanru v vseh njegovih pojavnih oblikah vse.

Presenečen, koliko ljudi mu pravi, da komaj čakajo serijo

In zdaj torej čakamo na to, da bomo v nedeljo videli primere inšpektorja Vrenka v novi pojavni obliki. Pravi, da sam prej ni pomislil, da bi Vrenka lahko igral Dario Varga, ampak je bil vesel, ko je videl, da je za vlogo zelo zainteresiran in da je stvar resno zagrabil. To se mu je zdelo vredno več, kot če bi popolnoma ustrezal neki predstavi. Še z enim argumentom postreže: italijanski pisec kriminalk Andrea Camilleri je rekel, da je njegov romaneskni Montalbano nekaj popolnoma drugega, kot je Luca Zingaretti, ki ga tako dobro igra v televizijski seriji. A ko je videl, kako simpatičen lik je naredil iz njegovega papirnatega junaka, sta postala najboljša prijatelja.

Gledali bomo šest delov, v njih bodo obdelani prvi trije Demšarjevi romani. Kaj pa naslednji, saj jih je napisal že deset? Z režiserjem Borisom Jurjaševičem imata v igri še scenarij za celovečerec Miloš, lani mu je na ocenjevanju pri Slovenskem filmskem centru zmanjkala točka in pol. Za serijo z Milošem se je zanimala tudi komercialna televizija. Takoj so mu rekli, da problematične teme (recimo homofobija) odpadejo in da Maribor ne more biti dogajalni prostor. Zato ker menda mariborskost vleče samo do Trojan. In kaj je rekel Demšar, je rekel "Ali Maribor ali nič!"? Ne, nobenega cenenega lokalpatriotizma. "Jaz sem pisec kriminalnih romanov, ne romanov o Mariboru." Vztrajal je, da ne more biti Ljubljana, lahko pa je kako drugo srednje veliko mesto. Iz te serije potem ni bilo nič, Primeri inšpektorja Vrenka pa so ostali v Mariboru.

Presenečen je, koliko ljudi mu je v zadnjem tednu reklo, da komaj čaka na serijo. "V Mariboru bi se moralo dogajati več stvari, ne pa da cel Maribor željno pričakuje serijo, v kateri se bodo pač prepoznali eksterierji. To se mi zdi prav malo hecno." Res pa so, vsaj po trailerjih sodeč, Maribor posneli tako, da deluje kot pravo mesto, še reče.