(RECENZIJA ROMANA) Roman o slabem sinu slabega očeta

Hrvaški pesnik, pisatelj in dramaturg Dino Pešut se v slovenščini predstavlja s kratkim romanom Očetov sinko. Čeprav delo ponuja nekaj dobrodošlih odklonov od heteronormativne interpretacije sveta, gledišče gejevske manjšine in vpogled v toksične družinske odnose, se obenem zdi, da je Beletrinina Fabula iz bazena balkanske književnosti, v katerem lovi vsako leto, tokrat potegnila izgubljen natikač in ne kakšne zares presežne ribe.

Očetov sinko je zgodba o mladem človeku v izčiščenem, belem in gentrificiranem Zagrebu. Protagonist je že globoko v odraslosti – star je okoli trideset let – in obremenjen z obilo prtljage. V prvi vrsti ga zaznamuje odraščanje v nestabilnem okolju. Njegova mati je ob začetku fabule že preminula, odnos z očetom pa je krhek, skoraj neobstoječ. Zloraba je bila v tej družini zmerom docela prikrita; ker ni obstajala na fizični ravni, torej v obliki tepeža, se jo je ignoriralo. Obenem pa osrednji lik prenaša še en težek kovček: svojo homoseksualnost in hkrati ponotranjeno homofobijo, ki jo pri življenju ohranja homofobno okolje. Ko oče zboli za rakom, se protagonist (po izmikanju in odlaganju) naposled vrne domov.

Vzporedno s tem se protagonistu dogajajo še drugi življenjski pretresi – mučijo ga stanovanjsko vprašanje, pri čemer se kažejo učinki turistifikacije mestnih središč in izrinjanja domačega prebivalstva (preko tega roman preizprašuje tudi koncept drugega), (ne)ustvarjanje kariere ter prijateljski in partnerski odnosi.

Rdeča nit, ki spenja plasti protagonistove osebnosti, je odnos z očetom. Med njima je vedno stala mama, njena žalost in njena samota. In četudi se je protagonist kot otrok za kratek čas uspel ločiti od njenega pretesnega objema, je oče vedno ostal nekaj korakov predaleč, da bi ga lahko dosegel. "Vedno kot iz sladkorja, občutljiv, zaprt." Mati je sina – ob hladnosti svojega moža – dojemala kot partnerja, očeta pa več kot očitno ni mučilo, da tam, kjer bi moral stati odrasel človek, ki bi prevzel odgovornost za svoje vedenje in odnose, stoji petletni deček. Če kaj, je v Pešutovem romanu dobro izpeljana in poantirana prav tiha družinska zloraba, kjer je otrok nekakšna vzmet med obema staršema: prvega mora bodriti, ker ga drugi zanemarja, hkrati pa oba zanemarjata njega.

Skozi prvoosebno pripoved mladega moškega, ki vse do konca romana ostaja neimenovan (užitka razkritja imena vam ne bomo pokvarili!), dejansko ni docela jasno, ali je glavna motivacija za vračanje v domači kraj in družinsko stanovanje to, da je oče tako rekoč na smrtni postelji, ali pa, da protagonist, ki so ga ravno vrgli iz podnajema, nima kje biti. Se pa neodvisno od tega med odtujenima odraslima človekoma, očetom in sinom, v tem času razplamti želja po zbližanju. Težava je, da sta oba zelo ranjena, v tej ranjenosti pa vsa nerodna in neokretna. Pripovedovalec pravi, da je slab sin slabega očeta.

Založba Beletrina je za festival Fabula že v preteklih letih prevedla precej romanesknih del pisateljev balkanske regije, ki v središče postavljajo družinske tematike. Leta 2017 so denimo ponudili odličnega Igorja Marojevića in njegovo Mamino roko, ki raziskuje podonavske Nemce, vojne madeže in pomembnost zgodovine neke družine. Tudi roman Opraviti z Eddyjem Edouarda Louisa iz bere Fabule 2020 ima s Pešutovim nekatera stičišča: oba veliko prostora namenjata spolni usmerjenosti posameznika, prav tako pa je v obeh naslovljeno vprašanje družbenega razreda. V delu Louisa je to nedvomno opravljeno prepričljivo. Podobno bi lahko trdili tudi za delo Cigan, ampak najlepši hrvaškega pisatelja Kristiana Novaka (v vrhunskem prevodu Đurđe Strsoglavec je roman izšel v zbirki Fabula 2020), kjer sta osredinjena položaj socialne margine in nezmožnost izstopa iz razreda, ki ti je določen ob rojstvu.

Tudi v navezavi z gentrifikacijo je Pešutov poskus napisati v hrvaško prestolnico umeščen roman o razredu zelo legitimen. Vendar pa se v Očetovem sinku vprašanje razreda pojavlja skoraj izključno na deklarativni ravni, torej na ravni izpovedi prvoosebnega pripovedovalca; vse povezave med protagonistovim položajem in razredom so ubesedene, nobena pa ni v delu zares učinkovito prikazana. Zdi se, kot da je Pešut to pomembno komponento želel integrirati v svoje delo, a tega ni storil na subtilen, večpomenski način, temveč zelo na silo in plastično. Protagonist romana je potomec delavskega razreda (njegov oče je gastarbajter), v Berlinu je živel pol leta, potem pa dojel, da je povsem vseeno, kje bo reven in nesrečen. Vrnil se je v Zagreb, kjer so najemnine nižje, jezik pa hrvaški; sprijaznil se je, "da je odraščanje predvsem razredno vprašanje", pove na neki točki. Nekaj poskusov prikaza, kako je njegova življenjska situacija odvisna od družbenega razreda, v romanu sicer obstaja – osrednji lik ni študiral v tujini, ne more si kupiti stanovanja, ne bo dobil dediščine –, a vse to ostaja nerazdelano; ni privedeno do točke, kjer bi se dalo to situacijo protagonista dejansko reflektirati skozi to prizmo. Dejstvo, da je za vse kriv razred, je zgolj (premnogokrat) navrženo. Hkrati pa si protagonist skoraj lasti to razrednost, nad njo izvaja apropriacijo. Razred je, brez kakšnega dodatnega pojasnila, nesporno opravičilo za vse neuspehe in zajebe, to pa celoten roman spreminja v dolgi rant in viktimiziranje samega protagonista. V tonu romana, ki je jasno vezan na generacijo milenijcev (tudi pisatelj je rojen leta 1990), bi lahko rekli, da protagonist skozi celotno fabulo fura safr.

Slogovno in tudi v smislu humornosti je roman suveren, na trhlih tleh pa je predvsem na delih, kjer v dialogu s pripovedovalcem spregovori njegov oče. Ta moški zrelih let, ki je bil vse življenje tiho in umaknjen, do sina zdaj pristopa z mnogimi besedami, ki ne pomenijo nič; ponavlja se, preklinja in skorajda jeclja. To niti ni slabo – Pešut zna ustvariti atmosfero nesigurnosti, nerodnosti. Vendar je govor očeta delavca že skoraj stereotipno prepreden s prvinami, ki naj bi pripadle nižjim razredom (denimo obilje ponavljajočih se kletvic). Spet bi s težavo trdili, da Pešut s tem dodobra oriše neki razred, temveč prej portretira ploščato; karakterji pač so, kakršni so (ali naj bi bili po izročilu), ne razvijajo se ali pa se, obratno, razvijejo nenadoma in čisto romantično, kot v kakšni bajki: iz slabega v dobro, iz hladnega v toplo.

Pohvaliti velja, da roman ponuja prostor za portretiranje ponotranjene homofobije, s čimer se ne srečamo pogosto. Predvsem pa je delo uspešno v uporabljanju odnosa med očetom in sinom ter tega, kako težko (in skorajda nemogoče) je nadoknaditi leta, ko si bil odsoten iz otrokovega življenja.