(RECENZIJA ROMANA) Vojna je nadaljevanje miru z drugimi sredstvi

V prvi od štirih zgodb, ki se fino spletejo v kratek roman, se vojak skriva v bližini domače vasi in potem v skrivališču ob jami za gnojnico pri domačiji. Jasno je samo, da se skriva pred nasprotniki in da so ti že zmagovalci. Identifikaciji se približamo z omembo "proslave", s katero naj bi se bilo vse začelo. Proslave, na kateri je neki govorec v cilindru rekel, da bo vsakogar, "ki bo ogrožal obstanek naše države, doletela smrtna kazen" in da "je komunizem isto, kakor da bi brat porival sestro". V tretji zgodbi smo pred začetkom tega začetka, spremljamo pot protagonista Mija (vojaka iz prve zgodbe), njegove izbranke (ki je v prvi zgodbi že njegova žena) in njenega brata iz odročne vasi do mesteca, v katerem je ta proslava. Ko se približujejo cilju, srečajo ljudi, ki imajo na kapah črko U. Proslava, ki jo roman naslavlja, je torej ustaški miting, najbrž tik pred začetkom druge svetovne in državljanske vojne na hrvaških tleh. Zaradi te proslave je protagonist postal vojak in se na koncu zgodbe in začetku knjige, najbrž tik po koncu vojne, skriva pred novo komunistično oblastjo.

Politiki je torej v celi knjigi - gre sicer za manj kot 70-stranski roman - namenjenih samo nekaj stavkov. Zakaj je potem prva stvar, ki jo slišimo o romanu (ali prvi stavek v zapisu na zavihku knjige), da je "še pred izidom dvignil veliko prahu"? Proslava je res roman, ki ustaštva ne problematizira ali obsoja, niti ne izriše kompleksne slike fenomena. Ampak "teza" Proslave, da so fantje iz odmaknjenih gorskih zaselkov postali ustaši, ker druge možnosti sploh niso imeli, ker je bila to sploh prva izbira, ki jim je bila ponujena, pač ne more biti problematična, ne?

Fantje in moški v Proslavi niso politična bitja. Niso niti fantje, ki komaj čakajo, da bi se šli vojno. Vse zgodbe govorijo o ljudeh, ki bijejo svojo vojno za preživetje vsak dan svojega življenja, in to res za dobesedno preživetje. Zgodbe o lakoti, ki mori otroke in starce, so se vendarle zdele bolj oddaljena preteklost, zgodbe o starcih, ki jih odnesejo umret na goro, pa smo gledali kvečjemu v japonskih filmih. Karakaš umesti takšne zgodbe v odmaknjene vasi v Liki v 20. stoletju.

Vojna je v teh zgodbah samo nadaljevanje miru z drugimi sredstvi, ampak bistveno se zdi, da Karakaš ne pravi, da so tisti, ki jim je takšen boj položen v zibelko, ki imajo krute strategije vpisane v deenka, tudi rojeni vojaki. Nasprotno, Proslava govori, da tisti, ki se mora boriti za vsakdanje preživetje, ki mora za vsakdanje preživetje lastnoročno ubijati živali in ki mora dobesedno pustiti umirati ljudi, noče drugih vojn. Fantje in moški v Proslavi ne sanjajo o tem, da bi postali vojaki, sanjajo o tem, da bi lahko nahranili svojo družino.

Ko je Mijov oče nosil svojega očeta na goro umret, je težo telesa na hrbtu in težo strašnega dejanja prenašal z mislijo na dobrobit družine: "Zaradi napora v prsih moški zardeva v lica in sunkovito izpihuje vroč zrak; ušesa so mu oglušela od lastnega dihanja; kleca in misli na svoje otroke, ženo, hišo, vas, živino, ki jo bo nekoč imel v svojem hlevu, kravja vimena, polna gostega mleka, prizori se mu ves čas prepletajo v glavi." In ko desetletja pozneje Mijo prebija noči v jarku pod milim nebom, si misli: "Naj mu, če hočejo, pošteno sodijo, bo že odsedel svoje; le da bi se lahko čim prej vrnil k ženi in otrokom; k škrti zemlji, saj druge nima; /.../ potem se mu je ob podobi - kjer s sekiro na rami in z visokima plečatima sinovoma, ki veselo popevajoč korakata za njim - nenadoma pojavilo dobro razpoloženje in oddahnil si je, da bo še vse v redu. Nekoč bom, je pomislil in strmel v blaten rokav, pomirjen s prisotnostjo črva, ki je že dolgo grizel v njem - in tako je lahko pomirjen tudi s tistimi, proti katerim se je boril v vojni - ob vsem tem ob ognju pripovedoval svojim vnukom."

Tragika te zgodbe je v razkoraku med željami protagonistov in vednostjo bralcev. Bralci poznamo nadaljevanje zgodbe. Poznamo nadaljevanje fiktivne (vemo, da družina ni zares ubežala razmeram, da tudi Mijova družina še zmeraj živi iz rok v usta) in realnostne linije (vemo, da ustaši niso doživeli poštenega sojenja).

V takšnem okolju so živali (vsaj) tako pomembne kot soljudje. Četudi prej ali slej tudi tiste, ki niso namenjene prehrani, končajo nasilne smrti, je odnos do živali "human". Kolikor lahko, jim olajšujejo življenje, in kolikor lahko, jim olajšajo smrt. Hkrati so živali, skupaj z rastlinami in neživo naravo, postavljene v tem literarnem univerzumu na mesto/namesto čustev in refleksije, na mesto/namesto duševne in duhovne nadstavbe. Te zgodbe se dogajajo v "srcu temnega gozda", v katerem tulijo volkovi, a si protagonisti želijo, da bi lahko bile kot "vsakdanje, živo gibanje vode". Za trenutek v tem temnem gozdu posije sonce, za trenutek ob ljudeh in živalih, ki hirajo, nekdo opazi metulja in se zasliši otroški smeh, ampak ta smeh ne utiša in noče utišati joka lačnih otrok.

Damir Karakaš Proslavo spretno izpelje predvsem z dvema sopostavitvama: pomenski odnos narava - družba oziroma človek - žival na formalni in stilistični ravni dopolnjuje hkratno kontrastiranje in dopolnjevanje brutalnosti in liričnosti. Proslava bralce nagovarja s kruto poetičnostjo in ne prekorači meje, ko bi takšno kazanje skrajnih leg postalo razkazovanje.