(REGISTER) Pier Paolo Pasolini: Nerafiniran, iz globin, z roba

V Nafto, zadnje in nedokončano delo Piera Paola Pasolinija, vstopimo skozi protagonista Carla, ki - filmsko - opazuje in opisuje svojo smrt, padanje z balkona in iznakaženo truplo. Nafta se, kot je v spremni besedi k slovenski izdaji zapisal Marco Apollonio, rojeva iz človekovega droba, je neobdelana, nerafinirana, vre iz najbolj skritih pasolinijevskih globin, iz njegovih seksualnih gonov, iz političnih in družbenih prepričanj, iz mitov in iz "mračnega gona po smrti, nenehno prisotnega v protisvetlobi njegovih besed, v njegovem življenju, v njegovem pisanju".

Pisanje Nafte je prekinila smrt. Drugega novembra 1975 so 53-letnega filmskega režiserja, pesnika, pisatelja, novinarja, aktivista, katoliškega marksista, deklariranega homoseksualca brutalno umorili v Ostii blizu Rima. Dandanes se ob podatku o njegovi smrti marsikje že izpiše "atentat", na začetku pa so poskušali tragedijo pomesti pod preprogo kot obračun med naročnikom in ponudnikom spolnih storitev. Pasolinijevi privrženci, prijatelji, med njimi recimo tudi legendarna novinarka Oriana Fallaci, so bili ves čas prepričani, da je šlo za politično motiviran umor desnih skrajnežev. Istega leta je namreč prišel na platna - kjer ga je cenzura spustila - Pasolinijev film Salò ali 120 dni Sodome. Razvpiti de Sadov roman je uporabil za prikaz zadnjih dni Mussolinijeve diktature: v zastraženi vili se par fašistov izživlja nad ugrabljenimi fanti in dekleti. Z neusmiljenim sadizmom si je film pridelal nekaj naj statusov na filmskih lestvicah: v vodniku po filmu, ki ga ponuja Time Out, je to najbolj kontroverzen film vseh časov, večina pa se strinja, da je to eden najboljših filmov o skritem jedru oblasti in enoumja. Zaradi filma so Pasoliniju javno in anonimno grozili skrajni desničarji. Obstajajo pa tudi teorije, da naj bi bil ubit zaradi tega, ker naj bi bil raziskoval odnose med prostozidarsko ložo, mafijo in tajnimi službami in naj bi nameraval to skrito paradržavno strukturo razkrinkati v nadaljnjih poglavjih Nafte.

Tako odkritih groženj kot ob zadnjem filmu prej sicer ni dobival, z obsodbami pa se je soočal skoraj ob vsakem delu. Z njegovo prav tako v sedemdesetih letih posneto filmsko Trilogijo življenja (Dekameron, Canterburyjske pripovedke in Cvet tisoč in ene noči) je imela sicer več opraviti Cerkev, saj filmi govorijo o naravni svetosti telesa in hipokriziji institucije, ki je telo obtežila z grešnostjo. A tudi Cerkev kljub njegovemu komunizmu in predvsem kljub njegovi homoerotičnosti nad Pasolinijem ni nikoli izrekla dokončne anateme. Evangelij po Mateju (1964) je posnet kot pogled vernika na Kristusovo življenje in smrt in Vatikan ga je celo uvrstil na sezname "svojih" najboljših filmov. Zanj je dobil v Benetkah srebrnega leva.

Levičarski intelektualni in umetniški krogi so Pasolinija seveda oboževali, vendar so ob tem gladko ignorirali njegova opozorila, da je levica preveč stvar intelektualnega in umetniškega razreda in da je zapustila proletarsko in lumpenproletarsko bazo. Če bi res poslušali Pasolinija, skratka razbirali njegove knjige in filme, potem danes glasov te baze ne bi pobiralo neofašistično gibanje CasaPound.

V slovenščini lahko poleg Nafte berete kar nekaj Pasolinijevih knjig, četudi so morale počakati na 21. stoletje. Od leta 2000 so izšli romani Izrek, Nasilno življenje, Amado mio in Sanje o nečem. Uprizorjeno je bilo dramsko besedilo Svinjak - manifest za novo gledališče, pa tudi Teorema, ki je tako kot roman Izrek nastala po prvotnem scenariju. Presenetljivo pa so že leta 1985 v Novi Gorici uprizorili njegovo Orgijo, leto zatem pa je izšel biografski roman Dominiqua Fernandeza V angelovi roki. Kot kuriozum, predlani prevedeno delo Emanueleja Trevija Nekaj zapisanega v Pasolinijevem slogu govori o Pasolinijevi dediščini.

Pier Paolo Pasolini se je 5. marca 1922 rodil v Bologni in se kot otrok očeta vojaka ves čas selil. Ena od družinskih postaj je bila takrat Italiji priključena Idrija. Priselili so se leta 1931 in leta 1933 odselili, Pier Paolo je tukaj obiskoval četrti razred. Pred desetimi leti, ob 90. obletnici rojstva, so mu postavili spominsko obeležje. Dragan Živadinov je nedavno v hommageu Pasoliniju na Portalplusu zapisal: "Idrijčani bi morali biti zelo ponosni na to dejstvo, da se je tako globinsko artikuliran umetnik oblikoval v njihovem živosrebrnem mestecu." Ne samo Idrijčani, vsi mi. Dejstvo, da je tako povezan s Slovenijo, je premalo znano. Prav tako se premalo poudarja njegova povezanost s sosednjo Furlanijo. Kot mladenič je v Furlaniji ne le vstopil v umetnost s prvimi pesmimi, ampak jih je pisal v furlanščini in vzpostavil gibanje za njeno uveljavitev in ohranitev. V slovenščini jih imamo na voljo v treh zbirkah. Tudi pokopan je Pier Paolo Pasolini v Furlaniji, v Casarsi v bližini Pordenona.