(REGISTER) Stanko Kristl, humani modernist in eksperimentator

Med letošnjimi stoletniki je tudi eden najvidnejših arhitektov pri nas, inovator, akademik, profesor, Prlek, avtor številnih vidnih arhitekturnih in urbanističnih realizacij – od Univerzitetnega kliničnega centra, bolnišnic doma in po svetu do številnih stanovanjskih blokov, vrtcev - dr. Stanko Kristl.

Rojen je bil 29. januarja 1922 v Ljutomeru. Oče je bil davčni uslužbenec, mama pa gospodinja. Bilo je šest otrok. V Mladini je o svojih zgodnjih letih povedal: "Kot otrok sem z vrstniki pogosto hodil k mizarjem in zlagal lesene kocke. Ali pa smo v bližnjem glinokopu kopali pod koreninami in gradili skrivališča. Ko sem končal štiri razrede osnovne šole, mi je umrl oče. V gimnazijo v Mursko Soboto nisem mogel, ker nismo imeli denarja za plačilo stanovanja. Tako sem eno leto hodil v meščansko šolo v Ljutomeru, naslednje leto pa sem se vendarle vpisal v gimnazijo v Mariboru, ker sem dobil prostor v novem salezijanskem dijaškem domu. Nagnjenje za arhitekturo sem pokazal šele v gimnaziji, ko sem iz dolgčasa začel izdelovati zložljive oltarčke. Po koncu gimnazije nisem smel na fakulteto, dobil sem zeleno osebno izkaznico, leta 1943 pa sem bil prisilno mobiliziran v nemško vojsko. Nekaj časa smo bili na vojaških pripravah v Franciji, od tam pa so nas poslali na rusko fronto v bližino Smolenska, kjer me je ranila tankovska granata. Ostal sem brez leve roke, desna pa je bila močno poškodovana. V improvizirani bolnišnici so mi sprva nameravali odrezati obe. Na srečo sem se tik pred posegom zbudil in jih prosil, naj skušajo rešiti vsaj eno. Če bi mi odrezali obe, ne bi mogel postati arhitekt."

Na Oddelku za arhitekturo Tehnične fakultete Univerze v Ljubljani je diplomiral pri prof. Edvardu Ravnikarju 1954. in je bil nekaj let njegov asistent. Bil je vodja projektantske skupine za gradnjo Ljubljanske bolnišnice, pozneje kliničnega centra, ter avtor številnih projektov in realizacij bolnišnic doma in tujini. Bil je profesor za področje družbene in stanovanjske zgradbe, 1981. promoviran za doktorja arhitekturnih znanosti in leta 1982 je začel poučevati na Fakulteti za arhitekturo, gradbeništvo in geodezijo Univerze v Ljubljani. Predaval je do 1993. Med letoma 1996 in 2007 pa je predaval na Oddelku za krajinsko arhitekturo Biotehnične fakultete v Ljubljani. Od 2005. je član Slovenske akademije znanosti in umetnosti.

Še ena zanimivost v zvezi s Kristlovim študijem: pri rojaku prof. Antonu Trstenjaku je nameraval doktorirati iz prvinskega prostora. Žal pa mu doktorata niso odobrili, z argumentom, da ima Trstenjak doktorat iz teologije, ne pa tudi iz psihologije.

Razstava v MAO 2018. Humanost in prostor

Nazadnje se je strokovna in laična javnost poglobljeno seznanila z njegovim bogatim opusom pred štirimi leti, ko je bila v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje razstava, posvečena Stanku Kristlu, s podnaslovom Humanost in prostor. Predstavila je nemirnega večnega iskalca, tudi nenehnega kritika. Njegova dela so ob svojem nastanku vznemirjala tako domačo kot mednarodno javnost. In občudovanje in vznemirjenje se nista polegla niti do dandanašnjega. Kot arhitekt v najširšem smislu si skozi svoje projekte in raziskave neprestano zastavlja temeljno vprašanje arhitekture: kaj je arhitektura v odnosu do človeka. Eksperiment in inventivnost sta glavni lastnosti njegovega ustvarjanja na več nivojih: konceptualnem, prostorskem, socialnem, kot tudi na tehničnem nivoju. Šest desetletij je raziskoval arhitekturo bolnišnic.

Izvedenih je 61 Kristlovih urbanističnih in arhitekturnih realizacij, med katerimi so javno avtorsko in spomeniško zaščiteni ter nagrajeni z državnimi nagradami in priznanji: stanovanjski blok Prule v Prijateljevi ulici v Ljubljani, atrijske hiše v Borsetovi ulici v Ljubljani, trgovsko-stanovanjski blok v Šeleški ulici v Velenju, osnovna šola dr. Franceta Prešerna v Kranju, vrtec Mladi rod v Črtomirovi ulici v Ljubljani in objekti UKC v Ljubljani. Neizvedenih je ostalo več kot 70 projektov. Večina realizacij je ustvarjena preko prvonagrajenih natečajnih projektov. Skupno število natečajnih projektov je bilo 52, od teh 44 nagrajenih, 14 s prvo nagrado.

Nagrado Prešernovega sklada je dobil za trgovsko-stanovanjski objekt v Velenju 1964., Prešernovo nagrado za šolo dr. Franceta Prešerna v Kranju 1970., spomenico in plaketo Borbe za najboljšo arhitektonsko delo arhitektov Slovenije 1969., za šolo dr. Franceta Prešerna v Kranju 1970., Župančičevo nagrado za DTS objekte UKC v Ljubljani 1976., tudi red dela z zlatim vencem je prejel za to realizacijo; pa Plečnikovo medaljo za življenjsko delo leta 2006, nagrado Trend za življenjsko delo 2009 in priznanje in plaketo ob 35-letnici delovanja UKC Ljubljana 2010. Njegovi ljutomerski rojaki so mu leta 2018, ob 150. obletnici 1. slovenskega tabora, podelili plaketo 1. slovenskega tabora.

Pripada najmočnejši in najvplivnejši skupini arhitektov slovenske moderne. Generacija študentov prof. Edvarda Ravnikarja, ki se je izoblikovala v šestdesetih letih, je pustila s svojimi deli izrazit, inovativen in konsistenten prostorski pečat, ki še danes bistveno zaznamuje slovensko arhitekturo. Sprva je sodeloval s prof. Ravnikarjem pri mnogih pomembnih projektih, na primer leta 1950 pri urbanističnem načrtu za Kidričevo in 1953. na mednarodnem natečaju za otok Ruissalo na Finskem. Skupaj sta 1956. zasnovala urbanizem soseske na Prulah, kjer je vsak samostojno oblikoval nekaj stavb, namenjenih asistentom in profesorjem Univerze v Ljubljani.

Korak naprej v bolnišničnem in šolskem prostoru

Ena temeljnih tem Kristlovega teoretičnega in praktičnega dela je stanovanjska zazidava. V številnih projektih kolektivne in individualne stanovanjske gradnje je poskušal odgovoriti na spremenjene življenjske potrebe uporabnikov. Ob številnih nagrajenih stanovanjskih blokih so atrijske hiše v Borsetovi ulici v Ljubljani 1964 prva moderna atrijska zasnova v Jugoslaviji, uspešen poizkus oblikovanja sodobne mikro soseske.

Izrazito kvaliteto in korak naprej pri oblikovanju šolskega prostora v slovenskem in širšem prostoru predstavlja osnovna šola dr. Franceta Prešerna v Kranju, zgrajena 1968 in večkrat nagrajena. Objekt je odgovor na zahtevo po nekonvencionalni zasnovi šole v organizaciji in oblikovanju. Temo prvinskega prostora, izoblikovano v doktoratu, je uspešno izpeljal v projektu vrtca Mladi rod v Ljubljani 1973. Posebna, človeku bližja organska oblika lupine posamezne enote vrtca je arhitektov odgovor na vprašanje, kako bivanje otroka v materinem telesu vpliva na njegovo kasnejšo percepcijo prostora. Betonske lupine bivalnih prostorov so povezane s servisnim in komunikacijskim jedrom.

Njegovo intenzivno raziskovanje arhitekture bolnišnic je bilo priznano in odmevno tudi v mednarodnem strokovnem okolju. Mnoge izsledke teoretičnega dela je vpeljal v realizirana projekta Diagnostično-terapevtskega in servisnega (DTS) objekta UKC v Ljubljani (1967–1976), v prvi del Splošne bolnišnice v Izoli (1972–1988) in nerealizirane projekte, med katerimi izstopajo Klinični center z medicinsko fakulteto in polikliniko v Novem Sadu (1976–1982), Center za fizikalno medicino in rehabilitacijo v Kuvajtu (1979–1981) ter delno izveden projekt za Medicinski center v Somborju (1976–1981).

S posebnim občutkom za človekov stik z bolnišničnim prostorom in dogajanjem v njem je oblikovan prostor vhodne avle, celoten bolnišnični prostorski ambient pa je obravnavan kot pomemben terapevtski sodejavnik. Večdesetletna težnja avtorja se je uresničila z idealno umestitvijo heliporta na vrh terapevtskih enot, od intenzivne terapije, operacijskih dvoran, urgence do lekarne in oskrbe.

Stanko Kristl je nesporno ena najpomembnejših osebnosti humane moderne slovenske arhitekture.