Šolstvo daje vrhunske glasbenike, ne pa poslušalcev vrhunske glasbe

V torek se je na Intimnem odru GT22 v Mariboru začela četrta izdaja platforme za internacionalizacijo sodobnih uprizoritvenih praks Trigger. Kot je povedala programska koordinatorka platforme Barbara Poček, je Trigger od začetka hkrati z mednarodnim mreženjem sodobnih uprizoritvenih praks v središče postavljal tudi decentralizacijo teh programskih vsebin - ne nazadnje se tudi zato vselej začne v Mariboru. Mostovi znotraj Slovenije so enako pomembni kot poti iz slovenskih okvirjev.

Trigger gradijo na treh stebrih: na showcasu za tuje producente in kuratorje, na konferenčnem programu in na diskurzivnem programu z delavnicami. Tematski fokus tokratnega spremljevalnega dela je bila tako imenovana gradnja občinstva in to je bilo, ob decentralizaciji, tudi izhodišče okrogle mize, ki sta jo oblikovali Nika Bezeljak iz KUD Moment in Alma R. Selimović, programska direktorica zavoda Bunker, sodelovali pa so producentka Tamara Bračič Vidmar iz Bunkerja, direktorica Kosovelovega doma Sežana Nina Ukmar, programska direktorica Doma kulture Kamnik Anja Koleša in direktor Hiše kulture Celje Miha Firšt.

Alma R. Selimović je na začetku ugotavljala, da je "decentralizacija" v nacionalnih programih za kulturo zelo pogost pojem, vendar predvsem kot ideal. Na nekaterih področjih umetnosti je decentralizacija uspešnejša, dobro razpredena je na primer mreža gledaliških javnih zavodov, ki sega od Trsta do Ptuja, podobno je z muzeji. Sodobni ples pa nima niti enega javnega zavoda in je odvisen od nevladnih organizacij.

Zdaj je "kulturna potrošnja" že igranje video igric

Za gradnjo občinstev je ključna kulturno-umetnostna vzgoja, je poudarila. In ker gre pri tem za gradnjo mladih, je kulturno-umetnostna vzgoja ideološko polje. Država je v tem tisočletju vzpostavila celo medresorsko komisijo za takšno vzgojo in ji namenila posebna sredstva. Kljub spodbudi na državni ravni pa so motor kulturno-umetnostne vzgoje nevladne organizacije, meni Alma R. Selimović.

V zadnjih letih smo dobili kar tri raziskave o kulturni participaciji in kulturni potrošnji mladih in vse govorijo o rasti. A to je mogoče samo zato, ker ti raziskovalci "bolj široko razumejo, kaj je kulturna potrošnja" - vanjo vključujejo ne samo gledanje televizijskih serij, ampak celo igranje igric. Obisk gledališč upada, lahko zatrdi Alma R. Selimović. Visok je, dokler je kuriran - dokler mlade v lutkovno gledališče oziroma gledališče vodijo starši ali šola. Proti koncu srednje šole in med študijem pa v gledališče več ne hodijo. Gledališča se s tem spopadajo na različne načine, trenutno na primer z inflacijo predstav, ki jih ustvarjajo mladi, kar ni le slovenski, ampak evropski fenomen.

Osnova ostajata kulturni kapital staršev in dostopnost kulturnih vsebin

Vzroka za to, ali mladi postanejo potrošniki kulture ali ne, sta - vsem naprezanjem različnih akterjev navkljub - predvsem dva: na prvem mestu je kulturni kapital staršev, na drugem pa dostopnost kulture, torej to, ali živiš v mestu ali ne. Pri prvem "ne moremo veliko narediti", na drugo dejstvo pa poskuša Bunker vplivati tako, da v svoje programe kulturno-umetnostne vzgoje vključuje predvsem otroke s podeželja. V manjših krajih je mobilnost pač še vedno osnovni problem. Sicer pa, tudi če prideš na predstavo v Maribor, nimaš po koncu vlaka niti do Ljubljane, kaj šele do drugih krajev.

Predstavila je dve pobudi Bunkerja, ki skrbita za decentralizacijo in/ali vzgojo občinstev. Drugajanje je festival, ki je nastal na pobudo II. gimnazije Maribor, ki je zaznala pomanjkanje sodobnih uprizoritvenih praks v mestu. Ker pa so v zadnjih letih to umetniško polje zasedli tudi novi akterji na mariborski sceni, se Drugajanje z letošnjim letom seli tudi na druge lokacije. Drugi program je Klub mladih kuratork, ki mlade uči kuriranja oziroma produkcije uprizoritvene umetnosti. Alma R. Selimović je zaključila s poanto, da noben program decentralizacije nikoli ne uspe kar na začetku. Nasprotno, ne le da ne gre, ampak so ljudje praviloma aktivno proti. Enako velja za delo z občinstvom. Vendar je treba vztrajati in treba je poslušati skupnost, ki so ji prizadevanja namenjena.

Tamara Bračič Vidmar je predstavila prakso dela z občinstvom, ki se ji reče Zbor za publiko. Pobuda je združila producente sodobne uprizoritvene umetnosti, ki so se zavedali, da postaja ta umetnost precej hermetična. Najprej so pogovore po uprizoritvah zastavili kot pogovore z ustvarjalci, pozneje pa so se dejansko razvili kot moderirani pogovori gledalcev med seboj, ki se radi vračajo in postajajo aktivni.

Kulturni domovi pod pritiskom komedij

Nina Ukmar je najprej predstavila odlično pripravljeno statistiko. Leta 2019 so v Kosovelovem domu Sežana ponudili 60 gledaliških ali lutkovnih predstav in 32 dogodkov s plesnimi nastopi. Gledališke, lutkovne ali plesne predstave predstavljajo od 17 do 20 odstotkov vseh aktivnosti Kosovelovega doma. (V koronskih letih je bil ta delež nižji, 12- oziroma 13-odstoten). Skoraj polovica vseh predstav je namenjena otrokom ali mladim. 20 do 35 odstotkov med vsemi predstavami pa je komedij. Za program jim ustanovitelj, se pravi občina, nameni 80.000 evrov na leto. Leta 2019 so pripravili 471 dogodkov in našteli 53.000 obiskovalcev, torej 113 na dogodek. Pri filmskih projekcijah je povprečje 276 gledalcev. Rekordne številke je ustavila korona.

Potem je Nina Ukmar razložila, kakšne stalne dileme se skrivajo za številkami. Vedno se na primer pojavlja vprašanje, koliko komedij je treba ali je dobro "spustiti zraven". Ponudbe producentov so stalne pa tudi ankete med abonenti željo potrjujejo, vendar si drugi abonenti želijo tudi bolj resnih vsebin. A ker je to javni zavod, ki mora delati v javnem interesu, mora priskrbeti raznovrstne vsebine, pravi direktorica. In zato denar, ki ga pridobijo z vsebinami, pri katerih je treba na eno oko zamižati, da jih sploh spustijo v program, vlagajo na primer v predstave, ki nimajo dovolj publike, da bi lahko pokrili gostovanje. Takšno balansiranje je izziv, pravi.

Prav tako je treba balansirati med profesionalno in ljubiteljsko kulturo in spodbujati ustvarjalnost in ustvarjalce v lokalnem okolju. Na koncu odlične predstavitve Nine Ukmar je bila zapisana odlična misel: "Samo pri statistiki in poročilih imajo številke prednost pred kvaliteto."

Anja Koleša je predstavila razvejeno dejavnost Doma kulture Kamnik, zanimiv je bil predvsem oris nastajanja Kreativne četrti Barutana, saj je to primer podjetne iniciative pri vzpostavljanju javne infrastrukture na območju propadle stavbne dediščine.

Mladi naj gredo na umetniški dogodek brez šole

Multifunkcionalni Miha Firšt - tudi kontrabasist, pedagog, igralec in producent, predsednik Društva za glasbeno gledališče Slovenije ... - je spregovoril o programu Ambasador kulture. Dejstvo je, da se število ljudi in število mladih ljudi, ki jih zanima konzumacija umetnosti, ne povečuje. Ravnatelji slovenskih glasbenih šol se hvalijo, da imamo najboljši sistem glasbenega izobraževanja na svetu. To je res, je pritrdil. Vendar pa mladi, ki so se šolali v teh šolah, po izstopu iz izobraževalnega sistema ne postanejo poslušalci oziroma obiskovalci koncertov resne glasbe. Tisti, ki šolanje nadaljujejo, naredijo sprejemne izpite na prestižne glasbene akademije, mladih, ki bi poslušali glasbo, ki jo ti glasbeniki igrajo, pa nimamo.

V Hiši kulture - kjer jim, kot je poudaril, pri prizadevanjih za pridobitev mlade publike ne gre za "pospeševanje prodaje", temveč za "dvig kakovosti bivanja" - so se torej kulturniki vprašali, zakaj sami radi hodijo na umetniške dogodke. (Tudi) zato, ker umetniškemu dogodku sledi družabni del, ker je umetniški dogodek tudi družabni dogodek torej. Ne pa izobraževalni dogodek, kamor ga pravzaprav postavljajo programi umetnostne vzgoje. "Mislim, da se nad umetnostjo ne navdušimo s poučevanjem o umetnosti, ampak iz umetnosti same." In zato so želeli spodbuditi to, da bi mladi hodili na umetniške dogodke sami, zunaj šolskih programov. Tako so 25.000 učencem in dijakom ponudili možnost brezplačnega ogleda umetniških dogodkov. Producenti dajo na voljo recimo deset vstopnic na predstavo (kar dobijo, sicer v minimalnem znesku, vrnjeno iz občinskih sredstev), mladi pa se prijavljajo preko aplikacije, katere razvoj je bil kar velik zalogaj. Tudi ta projekt je korona zablokirala ravno po izplutju, vendar nameravajo vanj še naprej vlagati vse sile in ga tudi geografsko razširiti.

Decentralizacija ni selitev vsebin iz prestolnice na obrobje

Prav vprašanje o distribuciji pobud, ki nastajajo v lokalnem okolju, se zdi za temo decentralizacije umetnosti ključno. Programov, ki nastajajo v prestolnici in se potem širijo navzven, ne manjka, pa tudi večina šolarjev prej ali slej pride na obisk kakšne kulturne ustanove v Ljubljani. Za decentralizacijo bi bilo bistveno sodelovanje in povezovanje drugih okolij. Ob tem so producenti oziroma programski selektorji kulturnih domov priznali, da se v bolj oddaljene kraje, "na drug konec države", bolj redko odpravijo na oglede.

Na vprašanje, kdaj (in zakaj) mladi prestopijo med odraslo publiko, ki jo zanima predvsem komedija, pa je Miha Firšt odgovoril: ko govorimo o "komedijah", ki zanimajo odrasle, ne govorimo o Molièrovih komedijah, ampak o stand-upih Lada Bizovičarja. In s stand-upi ter popularnimi serijami rastejo tudi mladi. To so razvedrilne in ne umetniške forme, to so vsebine, katerih spremljanje ne zahteva vložka, zato je nagnjenje k njim "naravno". Vedno, v vseh okoljih in razmerah bo večina izbrala lažjo pot. Zato se je treba toliko bolj potruditi, da bi jih spravili na težjo, a bolj blagodejno in koristnejšo pot k umetnosti.