Na domu in v ateljeju akademske kiparke Vlaste Zorko je bilo pretekli petek slovesno in živahno. Zbrali smo se ob osnutku javne plastike Josipa Primožiča – Toša. Umetnica, ki ji je pri delu pomagal kolega, akademski kipar dr. Marjan Drev, je od časa do časa morala glineni kip, ki čaka, da ga ulijejo v bron, ovlažiti. Zamislila sta si, da bo podstavek kipa hkrati konj, kot telovadno orodje, na katerem je Tošo na svetovnem prvenstvu 1930. v Luxembourgu prejel zlato medaljo, ob tej pa še tri medalje. Kiparka je plastiko že snovala leta 2012. Bilo je več osnutkov, od stoječe figure do telovadca na konju. Slednje se je zdaj realiziralo. Glede prostora je bilo več predlogov. "Predvidena je bila sprva obnova ploščadi pri Mestnem parku, ob telovadnici Partizana, kjer je Tošo treniral. Sredstva za ureditev tega prostora naj bi bila zagotovljena. Ne vem, kaj je na koncu prevladalo, a spomenik je takrat padel v vodo," je povedala Vlasta Zorko. Zdaj je zadovoljna, zlasti s sodelovanjem kolega kiparja Marjana Dreva. "Krasno sva se dopolnjevala in prišla do končne podobe, ki nama je obema ustrezala. Novost na skulpturi so tudi kratke hlače," z nasmehom doda, "zdaj so gimnastične mišice izrazitejše."
Pomnik vrhunskemu telovadcu in nadarjenemu umetniku samouku
Srečanje pri umetnici je bilo slovesno: v navzočnosti Toševega sina Jožeta Primožiča, predstavnikov Mestne občine Maribor - podžupanov Alenke Iskre in Sama Petra Medveda ter vodje županovega kabineta Jelke Vrečko, so predstavniki Društva za postavitev spomenika Josipu Primožiču – Tošu, Vili Rozman, Franci Pivec, Bogdan Čobal s predsednikom Ivanom Gorjupom na čelu, sporočili veselo novico, da spomenik zagotovo bo, že to jesen. Odkrili ga bodo na prostoru med Mladinsko in Prežihovo ulico. Promenado je oblikoval arhitekt Miha Fujs. Gorjup je predstavil lokacijo, ki bo po njegovem polepšala Ljudski vrt. V načrtu je tudi obnova Langerjeve vile.
"Okoli lokacije smo se sprva lovili, a na koncu je bila tudi kiparka zadovoljna. Uspelo nam je po dveh mesecih ustanoviti društvo, odprli smo transakcijski račun. Zdaj smo tudi uradno začeli zbirati sredstva za postavitev spomenika. Naš namen je, da bi civilna iniciativa prispevala določen del sredstev, da bi prišlo do realizacije tega lepega projekta," je dejal Gorjup, ki je pozval, da skupaj pritečemo na ciljno črto in zaključimo z lepo prireditvijo, na katero bodo umestili tudi razstavo slikarskih del Toša Primožiča. Dogovarjajo se z Milojko Kline, ki se je s Primožičem strokovno ukvarjala, ko je bila kustosinja v Umetnostni galeriji Maribor, pa tudi z Društvom likovnih umetnikov Maribor. V dogovoru so tudi s Slovenskim narodnim gledališčem, za katero je Tošo izdelal celo serijo scenografij, nekaj pa tudi za celjsko in ljubljansko gledališče. Razstavljal je na 160 razstavah, od tega 28 samostojnih. Skupaj je ustvaril blizu 1600 slik. Toševa prva gledališka scenografija je iz leta 1950 - za predstavo Grižula Marina Držića. Do leta 1969 je zasnoval osnutke še za 64 dramskih, opernih, operetnih in baletnih predstav. Svoje plodno ustvarjalno delo na tem področju je sklenil kot ravnatelj tehničnih delavnic v SNG Maribor.
Povorka od Partizanske do Narodnega doma
"Toša je treba iztrgati pozabi, ker si to zasluži, saj je osebnost, s katero si mesto lahko dviguje samozavest," je dejal Gorjup. Uspelo mu je dobiti štiri zlate medalje na enem svetovnem prvenstvu, kar je resnično precedens med slovenskimi športniki. Maribor mu je v času, ko je medalje prejel, leta 1930 na svetovnem prvenstvu v Luxembourgu, izkazal izjemno čast, saj je bila povorka tistih, ki so ga slavili, dolga od Partizanske do Narodnega doma. Marsikdo, ki doslej ni vedel, kdo je bil Tošo Primožič, danes že ve, tudi po zaslugi mnogih drobnih, dragocenih akcij. Podžupanja Alenka Iskra je povedala, da bo občina sofinancirala končno postavitev, in se zahvalila kiparki in članom društva, ki si prizadevajo za postavitev. Član tega društva Vili Rozman, ki je prijateljeval z Josipom Primožičem – Tošem, je bil pred devetimi leti prvi pobudnik za ustanovitev iniciativnega odbora - z željo, da v Mariboru postavijo spomenik. Kot je povedal, so z akcijo seznanili doslej že tri župane, dogovarjali so se z vsemi in najdlje prišli s Sašo Arsenovićem.
Tošo je bil človek mnogoterih talentov. Bil je vrhunski telovadec s številnimi medaljami z največjih prvenstev, a tudi umetnik samouk, slikar in scenograf. Rojen je bil v Ljubljani 7. februarja 1900, umrl je 18. avgusta 1985, pokopan je na pobreškem pokopališču. Telovadba ga je prevzela in resneje se je z njo začel ukvarjati leta 1923 pri ljubljanskem Sokolu. Tam je njegovo veliko nadarjenost opazil odlični telovadec Stane Derganc, ki je bil najzaslužnejši, da se je Primožič resno oprijel gimnastike. V letu dni je tako napredoval, da so ga povabili na izbirno tekmo za sestavo vrste za olimpijske igre v Parizu leta 1924. Preizkušnjo je uspešno prestal, se uvrstil med izbrance in se kot popoln začetnik udeležil svojih prvih iger. Z njih ni prinesel kolajne, ampak diplomo, ki jo je podpisal Pierre de Coubertin, začetnik modernih olimpijskih iger. Leta 1926 je na svetovnem prvenstvu v Lyonu postal podprvak na drogu in osvojil srebrno kolajno kot član vrste, leto dni pozneje pa se je na pregovarjanje Leona Štuklja preselil v Maribor, ker je ta ob sebi želel imeti vrhunskega telovadca, in postal član Sokola Maribor - Matica. Kot 28-letni mladenič je Primožič leta 1928 nastopil na svojih drugih olimpijskih igrah: v Amsterdamu je osvojil dve kolajni, srebrno na bradlji in bron kot član vrste.
S tridesetimi leti je postal štirikratni prvak na svetovnem prvenstvu leta 1930 v Luxembourgu, ker pa se je tam smrtno ponesrečil reprezentant Anton Malej, je gimnastična vrsta predčasno zapustila tekmovanje in domov prinesla le diplome, odličij pa ne. V Luxembourgu je bil Primožič najboljši telovadec na svetu v skupni razvrstitvi in prosti vaji, na bradlji in konju z ročaji, z izbrano vrsto pa je osvojil tretje mesto. S 36 leti je nastopil še v Berlinu, na svojih tretjih in hkrati zadnjih olimpijskih igrah, v Pragi leta 1938 pa še zadnjič na svetovnem prvenstvu, tam je osvojil bronasti kolajni (bradlja in ekipne mešane vaje). Jugoslovanski telovadci se niso udeležili olimpijskih iger v Los Angelesu leta 1932, drugače bi bila Primožičeva zbirka kolajn gotovo še zajetnejša.
Samokritičen umetnik
Umetnostna zgodovinarka in upokojena kustosinja Umetnostne galerije Maribor Milojka Kline je ob retrospektivi Toša Primožiča zapisala: "Razgibana življenjska pot, ki ga je vodila k vrhunskim športnim zmagam svetovnega slovesa in v primerjavi z njimi po manj uspešni, trdi poti umetniškega izražanja, preverjanja in zorenja, je bila prepletena z mnogimi tragičnimi doživetji, ki pa avtorjeve osebnosti niso travmatično zaznamovala. Nedvomen talent je slikar usmerjal in izpopolnjeval z njemu lastno marljivostjo in zagnanostjo v nenehnem iskanju dokončne oblike svojega likovnega izraza. Zmožnosti tvornih moči je meril na polju karikature, risbe, ilustracije, grafike, scenografije, slikarstva in kiparstva." Bil je izjemno samokritičen in v večnem prepričanju vse do smrti, da je lahko komaj realizirana likovna naloga rešena bolje, kar ga je gnalo novim in novim umetniškim nalogam naproti.
Neverjetno je, da sta se v Mariboru znašla takrat morda največja telovadca sveta, Novomeščan Štukelj in Ljubljančan Primožič. Oba so si v preteklosti lastili različni politični tabori, a je Štukelj doživel rehabilitacijo prej kot Primožič, ki ga šele danes odkrivamo objektivno in pošteno. Predvsem pa končno v Mariboru dobiva prvo obeležje. Naša sijajna kiparka pa svojim monumentalnim javnim skulpturam - Maistru in Prežihu dodaja še Toša Primožiča. Po devetih letih priprav in negotovosti.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
