Sreča v gledališču

Petra Vidali Petra Vidali
15.01.2020 15:46

(Gledališka kritika) Sedem vprašanj o sreči /Gledališko potovanje po motivih Modre ptice Mauricea Maeterlincka/, koprodukcija Lutkovnega gledališča Ljubljana in Slovenskega mladinskega gledališča

Do knjižnice priljubljenih vsebin, ki si jih izberete s klikom na ♥ v članku, lahko dostopajo samo naročniki paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Glasovno poslušanje novic omogočamo samo naročnikom paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Poslušaj
LGL

Če je predstavo še ni naslova, s katero se je režiser Tomi Janežič po dolgem času vrnil v slovensko gledališče, ključno zaznamoval čas - ne le dolžina predstave in dolžina nastajanja predstave, temveč tudi vsebinski razmisleki o časovnostih in uprizoritveno stapljanje časov, se zdi, da predstava Sedem vprašanj o sreči v fokus postavi drugo dimenzijo, prostor. In to v vseh dimenzijah. Prvo zgodbo v predstavi, osnovno, domnevno osebno zgodbo, ki Maeterlinckovo pravljico o iskanju sinje ptice postavi v polpreteklo slovensko sodobnost, pove Branko Hojnik. Ta vključitev scenografa v performativni del predstave je uvod v popotovanje, v katerem kompleksna dialektika poti, postaj in cilja ni floskula. Palača na ljubljanskem Krekovem trgu je lahko pokazala vse svoje znane uprizoritvene prostore, predstava vanje in iz njih odpira nova vrata, okna in perspektive. Tuneli in temni prehodi niso kulise in tudi pohištvo in gradbeni materiali so, po (pre)pričevanjih režiserja, realije, a nenehno spodmikane z meglo, dimom, lučjo ali triki, ki jih z vidno roko manipulira uprizoritveni demiurg. In če ni megla, je sneg, ki zmeraj pada na božične zgodbe, tudi takšne, v katerih otroci umirajo in hočejo očetje mame vreči skozi okno.
Med sedmimi postajami ponudi predstava še nekaj performiranih postankov, ki so z uprizoritvijo bolj koherentno in bolj subtilno povezani kot v še ni naslova. Gledalce v teh pavzah gosti igralec, ki igra osebo (dedka, ki je bil hišnik v osnovni šoli in je otrokom delil malico in je umrl v snegu ob steklenici žganja) in stvar oziroma duh stvari, konkretno duh kruha. In zato je tudi hranjenje in napajanje gledalcev (z ognjem in/ali vodo) postalo del uprizoritve in zato se Sedem vprašanj o sreči konzumira še z enim čutom, še z enim senzorjem. (Zelo primarni, domači okusi so to, a s kakšnim presenečenjem med znanimi sestavinami.) Še bolj kot v še ni naslova postanejo gledalci brez izpostavljanj in posilnih aktiviranj del skupnega kroga, v katerem se brez fizičnih dotikov na Odru pod zvezdami dotaknejo vesolja. (In potem skupaj, v enaki diskretni poltemi, použijejo malico.)

LGL
Ste že naročnik? Prijavite se tukaj.

Želite dostop do vseh Večerovih digitalnih vsebin?

Naročite se
Naročnino lahko kadarkoli prekinete.

Več vsebin iz spleta