Štigličeva nagrajenka v birokratskem limbu

Nekdanja strugarna Slovenskih železnic za Železniškim muzejem v Ljubljani se je v preteklem desetletju spremenila v delavnico filmskih čudes, v njem je namreč svoj ustvarjalni studio našla filmarka Ema Kugler. Velika in surova hala je zdaj praktično izpraznjena vse vsebine in znova kaže svoj od zoba časa močno zdelan videz. V vstopnem prostoru povedno kraljuje v zlato obarvan kip brez glave, ki ga pravljično osvetljujejo sončni žarki iz nič kaj pravljično razbitih šip. V veliki dvorani, v katero vodi ozek hodnik mimo rdečega grafita in majhne šivalnice, vladajo praznina, rja in vlaga. Za ovinkom so nas pozdravili le še majhna, improvizirana kuhinja, v kateri je vrela voda za kavo, velika jedilna miza, par zvočnikov in s stropa viseč odlitek fetusa, pogostega motiva gostiteljičinih filmov. "Štiri polne kesone scenografije in opreme, vredne okrog sto tisočakov, sem morala, ko je prišel rok za izselitev, odpeljati na smetišče."

Slovenske železnice zavite v molk

Brez razlage so jo Slovenske železnice, lastnice prostora, spomladi obvestile, da mora do konca avgusta zapustiti svoj studio, v katerem je do letos ustvarila deset performansov ter dva v tujini in doma večkrat nagrajena celovečerna filma Odmevi časa (2013) in Človek s senco (2019). Ko je izvedela za izselitev, je zaprosila za podaljšanje pogodbe za dve leti, da bi dokončala naslednji projekt, s podpisom peticije pa jo je pri tem podprlo tudi 869 ljubiteljev njenega dela, a vodstva železnic to ni omehčalo. Zato je kontaktirala ministra za kulturo Vaska Simonitija in na njegov odgovor čakala več mesecev. Ko je ta le nekaj dni pred iztekom roka končno posredoval, so se na železnicah zavili v molk. Od takrat na elektronska sporočila umetnice več ne odgovarjajo, čeprav jih vsakih nekaj dni spomni na svojo prostorsko stisko. "Najhuje je, da sem se znašla v limbu, ko ne vem, ali moram oditi ali ne. Naj končno javijo, pri čem sem, da vem, ali zaprem to poglavje v svojem življenju ali ga lahko sklenem še z enim filmom. Čez dve leti bom prostor tako ali tako zapustila, to sem obljubila in tega se bom držala. Ne vem, zakaj so se prav zdaj odločili za izselitev. Če bi imeli novega najemnika, bi ta že bil tukaj in jaz na cesti," je povedala.

Ker deluje v javnem interesu, za prostor, ki spada med javno infrastrukturo, ni plačevala najemnine, ampak le stroške elektrike. Pred njenim prihodom ni imel nobene vsebine, ampak je že več let - tako kot zdaj - počasi propadal, saj lastnik vanj ne vlaga praktično nič. Pred časom ga je opozorila na puščanje strehe, ker so začeli nosilni tramovi trohneti, in šele po posredovanju zavoda za varstvo kulturne dediščine se je to za silo uredilo. Streha zdaj znova pušča, kar je jasno vidno na več mestih. Ema Kugler je za to sama našla rešitev, napeljala je osemmetrsko platno, ki je zajemalo vodo in jo po cevi spuščalo v s plastiko ovit nakupovalni voziček, s katerim jo je sproti vozila na prosto. Po izpraznitvi prostora tudi te macgyverske naprave več ni, s čimer se bo trohnenje nadaljevalo.

Mednarodni presežki z minimalnimi sredstvi

Večopravilna in trdovratna umetnica se zaradi nizkih sredstev, ki jih prejema za svoje ustvarjanje, mora vedno znova znajti po svoje. Ker si ne more privoščiti široke filmske ekipe, je sama režiserka, scenaristka, scenografka, kostumografinja – celotna scena in kostumi so nastali prav v tem prostoru. Ker ni ogrevan, je bilo najtežje ustvarjati pozimi. "Obuta sem bila v gojzarje, pod njimi sem imela dvojne nogavice, oblečen pa smučarski kombinezon. Ko me je zazeblo v noge, sem si s fenom ogrela notranjost čevljev, kar je držalo kakšno uro, potem pa postopek ponovila. Kuhala sem si čaj in spila kakšnega kratkega. Ker sem ustvarjala z rokami in sem bila neprestano v pogonu, ni bilo prehudo. Ne pritožujem se, na takšne pogoje sem pristala. Žene me navdih, filme moram snemati ne glede na vse, na ta način bivam v tem svetu," je povedala. In ta navdih s pomočjo ozke in zveste ekipe ter koproducentov, ki ji že več let stojijo ob strani, ustvarja mednarodne presežke.

"V tujini mislijo, da so moji filmi visokoproračunski. Ko jim povem, s koliko denarja so narejeni, ne morejo verjeti svojim ušesom. Vedno recikliram sceno svojih preteklih projektov, velikokrat pa tudi sceno iz že posnetega kadra za naslednjega, zato tudi tako dolgo traja, da posnamem film. To je garanje, zadnjih dvajset let nisem imela prostega dne - vse do letošnje karantene. Nekateri moje filme sicer netočno imenujejo eksperimentalni, jaz pa bi jim rekla kar reciklažno-stiroporno-parafinski," se je zarežala. Za film Človek s senco je prvič dobila podporo Slovenskega filmskega centra v višini 110.000 evrov in s pomočjo koproducentov ustvarila delo v vrednosti več kot milijon evrov. V slovenskem merilu res izjemen film, ki nas popelje v nezavedno človeškega slehernika, je odmeval tako doma, kjer je na lanskem Festivalu slovenskega filma prejel nagrado za najbolj izvirno avdiovizualno delo, kot v tujini; med drugim je bil nagrajen v Kalkuti, Amsterdamu, Houstonu in Los Angelesu. Kuglerjevi je letos za življenjsko delo na področju filmske in televizijske režije Društvo slovenskih filmskih režiserjev podelilo tudi Štigličevo nagrado, leta 2008 pa je prejela nagrado Prešernovega sklada.

Izgubljamo filmske profesionalce in profesionalke

Vsega hudega vajeni umetnici, ki je pred desetimi leti že morala zapustiti ustvarjalni prostor pri Stari pošti - staro halo, ki so jo nato podrli -, je trenutna situacija vseeno zlezla pod kožo. Ob lastni nezavidljivi situaciji jo še dodatno skrbi za kolege in kolegice, saj se zastoj financiranja slovenskega filma, ki traja že vse leto, vedno bolj pozna. "To je čista neumnost. Ne razumem, zakaj ne morejo izplačati teh ubornih štirih milijonov evrov za celotno filmsko industrijo, ki so že rezervirani v proračunu. Na evropski ravni je kot nizkoproračunski film obravnavan vsak, ki prejme manj kot dva milijona evra, mi pa za samo dvakrat toliko denarja letno ustvarimo kopico celovečercev, dokumentarcev in animiranih filmov. Pri tem ne gre za neko umetniško trošenje proračunskega denarja, kot pravijo, ampak za posel, saj se ves ta denar vrne nazaj v gospodarstvo in proračun. Poglejte, jaz sem vseh svojih sto tisočakov vložila v material. Tako to gre. Zdaj pa zaradi tega zastoja ne nastajajo novi filmi, hkrati pa izgubljamo filmske profesionalce in profesionalke, ki so večinoma prekarci in so zaradi neplačevanja honorarjev že prisiljeni zamenjati poklic."

Izgon iz raja

Trenutek po tem, ko je pokazala, da ji je vse skupaj vseeno prišlo do živega, pa se je v svoji značilni maniri uporno nasmejala in začela razlagati o svojem naslednjem projektu, za katerega lahko le upamo, da ne bo njen labodji spev. Ker jo mečejo iz prostora, ga je – brez dvoma tudi ironično – z delovnim naslovom poimenovala Izgon iz raja. "Imam že kakšne pol ure materiala o tem prostoru. Posneli smo vsak detajl, za konec pa tudi kader, kako se vsa scenografija v njem sesuva vase," je pojasnila in začela z žarom v očeh kazati, kje je stala kamera, kako se je gibala po prostoru in na kakšen način se je scenografija podirala proti njej. Ker ima ustvarjanje filmov tako močno v krvi, je tudi izguba prostora od tega verjetno ne bo odvrnila. "Bom pa snemala v naravi," je sklenila z nasmeškom, odločno srknila kavo in prižgala cigareto.