Če ne bi bilo pandemije, bi se 27. marca, na svetovni dan gledališča, v Prešernovem gledališču Kranj začel 51. Teden slovenske drame (TSD). Lanskega, ki bi bil jubilejni, je covid-19 dokončno odnesel, za letošnjega je še upanje. Namesto odprtja festivala so v soboto razglasili nominirance oziroma tokrat izključno nominiranke za nagrado Slavka Gruma za najboljše dramsko besedilo.
Del dodatnega programa 51. TSD bodo izvedli že spomladi – v sodelovanju s Slovenskim gledališkim inštitutom (SLOGI) bodo izpeljali pogovore z nominiranci in vsakoletno delavnico dramskega pisanja, ki jo bo letos vodila Kim Komljanec. Žirija za nagrado Slavka Gruma, nagrado za mladega dramatika in Grün-Filipičevo priznanje za dosežke na področju dramaturgije, ki so jo letos sestavljali Matej Bogataj, Srečko Fišer (predsednik) in Amelia Kraigher, je prebrala šestintrideset besedil, prispelih na natečaj, in za nagrado Slavka Gruma nominirala štiri: Nika Švab: Delo in deklica I.–V.: Drame tlačank, Vedrana Grisogono Nemeš: Franc, Simona Semenič: potem že tečem, Maja Šorli: Tega okusa še niste poskusili. Dobitnica bo znana 6. aprila, na dan, ko bi se morala v običajnem terminu zgoditi sklepna prireditev s podelitvijo teh nagrad.
Epidemija ni spodbudila kreativnih potencialov
Žirija je v poročilu med drugim izpostavila: "Po branju prispelih besedil je očitno, da je epidemija tudi kreativne potenciale slovenskih dramatikov bolj inhibirala kot spodbudila, čeprav bi morda kdo naivno pričakoval nasprotno, spričo novo ponujene tematike, pa tudi (domnevno) večje količine časa za samotno in poglobljeno snovanje. Morda bo prihodnje leto drugače, saj najtežji del epidemije sega čez časovni okvir pričujočega natečaja pa tudi nasploh neposredna aktualnost ni najboljša navdihovalka." Besedila epidemične teme sicer ne ignorirajo, vendar mora tematika še dozoreti. "Kar smo pravkar povedali o epidemični temi, po večini pravzaprav drži za vse: ni mogoče trditi, da nastajajoča slovenska dramatika ni odzivna na impulze sveta, v katerem se poraja; dokaj težav pa ima pri iskanje primerne perspektive, tako fabulativne kot scenske, za upodabljanje teh impulzov. To velja tudi za 'nerjaveče', večne teme (moški in ženske, mladi in stari, družinski odnosi in njih podtalje, robovi družbe ...): tudi tam namreč relacije najraje ostajajo v okviru splošnega in se z muko prebijajo k individualizaciji likov, kolikor sploh čutijo to potrebo. Tu je mogoče v ozadju včasih čutiti iluzorno prepričanje, da se dramsko besedilo napiše tako rekoč samo, iz nekakšnega občutenja, in da morda niti obvladovanje verbalnega izražanja, kaj šele pripovedno-dramaturške tehnike ni čisto nujno."
V ospredju tema bega iz vseprisotnega lockdowna
Žirija dodaja opažanje, da je eden bolj stimulativnih dramatiških ambientov za slovenske dramske pisce fantastično-utopični (zvečine dejansko distopični) ali celo znanstvenofantastični. Prav tako gotovo je takšno pisanje v temelju eskapistično ("pa ne v negativnem pomenu besede - kdor se čuti zaprtega, bo samoumevno hotel ven, drugam"). Tema boja za (socialno) pravičnost, ki je bila močno navzoča v pisanju dosedanjega časa, zdaj slabi, v ospredje prihaja tema "mogočega ali nemogočega bega iz metaforičnega ubikvitarnega lockdowna".
O izbranih dramah štirih dramatičark je žirija zapisala: Delo in deklica I.–V.: Drame tlačank Nike Švab v naslovu ponuja zelo očitno navezavo na kanonično besedilo Elfriede Jelinek Smrt in deklica I–V: Drame princes. "Naslova sta natanko vzporedna: kjer ima avstrijski tekst princese, ima naš tlačanke, in kjer ima oni smrt, ima naš delo. Z vrha fevdalne hierarhije smo se torej spustili na dno in od ontološkega vprašanja k družbenoekonomskemu, razrednemu: toliko bolj, ker so tlačanke metafora za prekarne delavke, feministična nota pa je za razliko od avstrijske vzornice prestavljena v območje vsakdanjega." Magistra sociologije kulture na seansi pri psihoterapevtu; kulturna producentka se muči s prijavo na enega od brezštevilnih razpisov; arhitektka po zoomu doživlja "mehki mobing" s strani šefa; četrta se ukvarja z digitalnim marketingom, ta ima tudi družino in je v primerjavi z drugimi sorazmerno zadovoljna ali pa samo sebe prepričuje, da je; in slednjič pisateljica, ki se trudi okrog novega dramskega besedila. Tu se že nakaže polni krog, ki se potlej razvije v epilogu, kjer osebe iz besedila na nekaki okrogli mizi razpravljajo o ženski (v) literaturi in zraven upovedeni avtorici solijo pamet o tem, kako so napisane.
Franc Vedrane Grisogono Nemeš je "trpka znanstvenofantastična komedija, ki tematizira vprašanja človekovega sobivanja s stroji in roboti", je dramo opisala žirija. Na velikem raziskovalnem inštitutu, kjer so vse osebe poimenovane po protagonistih iz slovenske kanonske literature, izdelujejo serijsko različico humanoidnega robota z imenom Franc. Igra se godi v veliki sejni sobi inštituta, kjer poteka krizni sestanek vodstva, razlog zanj pa je Frančev tržni neuspeh. Udeleženke nočnega sestanka so Vida, Agata in Jacinta. Tri uslužbenke pripadajo trem različnim generacijam in ideološkim formacijam: Jacinta, najmlajša, je iz vrst brezsramnih, brutalnih kapitalistov; Vida je že trikrat ločena vodja inštituta, ki jo vodi predvsem pragmatika; Agata, najstarejša med njimi, pa je edina, ki še premore socialni čut in spomin na solidarno, neatomizirano družbo in ne skriva svoje čustvene navezanosti na Franca. Ta nastopa v vlogi mladega strežnika vseh treh žensk: kaže se kot učljiv tehnični pripomoček in umetna inteligenca, ustvarjena za družabnika, prijatelja, služabnika, zaupnika, pomočnika, vseveda in idealnega spolnega partnerja. Sprogramiran je na način, da želi ustreči vsem in vsakomur, je povzeto v utemeljitvi.
Grmade in psihiatrične ustanove za ženske
Nova drama Simone Semenič z naslovom potem že tečem je "igra o družbeni sprejemljivosti oziroma zavračanju žensk s stališča, ki ga seveda zastopajo moški, ki vsako vedenjsko odstopanje že obsodijo in imajo za to tudi močne vzvode, grmade za zažig čarovnic, psihiatrične ustanove, ki so namenjene ukalupljanju in kaznovanju. Za povrh so tu še sugestije in pritiski okolice, kadar (še) ni potrebe po drastičnem kaznovanju in izločitvi. Igra, ki se nasloni na biografije resničnih žensk, žena genijev, recimo Mileve Einstein, vidnih literarnih ustvarjalk, recimo samomorilk Sylvie Plath ali Virginie Woolf, zraven pa so slehernice, ki ne morejo napredovati v službi (...) Pri tem igra ležerno preskakuje čase in prostore, da bi pokazala, da je vse ves čas isto, da so ženske zlorabljane in marginalizirane, njihova vloga in prispevek podcenjeni, nekajkrat se posveti polemika s tistimi, ki jim je feminizem sumljiv ali celo zoprn."
Manifest za visoko šolstvo
Tega okusa še niste poskusili Maje Šorli Drama se začne z manifestom za sodobno (visoko) šolstvo, v katerem so jasno in odločno izražene zahteve za dostopnost študija za vse in omogočanje delovnih mest diplomantov, pa tudi jasno izražena stališča proti zasebnim univerzam in splošni komercializaciji šolstva. "Manifest se udejanji v prikazu spopada med različnimi silami na univerzi, katere vrh in odločevalci nameravajo tako rekoč prodati svoje študente nastajajoči zasebni visokošolski ustanovi; čeprav spisana pred zadnjimi poskusi omejevanja in omalovaževanja humanističnih študijev, je drama Tega okusa še niste poskusili skoraj jasnovidno predvidela raven in namen debate. V njej se skozi govorjenje in akademskim krogom lastno artikulacijo spopadejo tisti, ki so na strani javnega šolstva, in tisti, ki bi se radi pridružili rušilnemu toku privatizacije. Drama je spisana v realističnem jeziku, pri karakterizaciji se ji pozna domačnost s problematiko in celo angažma, saj se zavzema za pridobitve, ki so posledice različnih pobud in celo protestov študentov skozi desetletja, od konca šestdesetih." V tem je drama nadaljevalka nekaterih preteklih politično angažiranih in v realistični nameri izpisanih dramskih besedil izpred desetletij, na primer Kozakove Afere, ugotavlja žirija.
