Poslanico Društva slovenskih pisateljev ob svetovnem dnevu poezije je tokrat napisala pesnica, prevajalka in urednica Veronika Dintinjana.
"'Dve dekleti odkrijeta skrivnost življenja v nenadejani vrstici poezije,' pravi Denise Levertov v pesmi Skrivnost in doda: 'Jaz, ki ne poznam skrivnosti, sem jo napisala.' Morda porečete, da je preveč od nenadejane vrstice poezije zahtevati 'skrivnost življenja', toda vsaka dobra pesem je skrivnost. Zato nam vzame dih, ko se nam razodene.
Pesem je sestavljanka, kjer nekaj koščkov vedno manjka. Najbolj popolna je nedovršena. Vsak bralec ji doda nekaj čisto svojega, zato je vsakič drugačna, nova, neponovljiva; njena končna podoba ni znana ne pesnici ne bralki. Slednja si vzame izrečene, zapisane besede, jih obleče v svoje barve, spomine, zaznave. Dopolni jih, da je sčasoma težko reči, kje se zapisano konča in kje se nekaj novega začenja.
Pesem je, kot pravi Mallarmé, narejena iz besed, ne iz idej, vendar so te besede že davno ušle slovarskim definicijam; pomeni vznikajo iz odnosov med besedami in iz odnosa med bralcem in besedilom. Besede tudi niso breztelesne, iz zvokov so, tresljajev glasilk, iz diha, gibov prepone, iz ritma pospešenega ali upočasnjenega bitja srca. (Kako drhti telo – tudi to je del branja!)
Zato nam branje pesmi lahko podari nekaj presenetljivega: vdahnemo besede, izdahnemo izkušnjo. Besede nekoga drugega se nas dotaknejo, povzročijo spremembo, za hip morda tudi mi vidimo, razumemo več. Spregovorijo skozi naše telo, našo zavest, spomin, našo povezanost z nečim, kar je za trenutek več kot mi sami, ozvočijo nam naš krhki, skupni svet. Tako nam pesem vrača naš lasten izgubljeni glas in nam odstira osupljivo mnogoplastnost naše človeške eksistence.
Naš svet, prepoln podatkov in (pravih in lažnivih, pomembnih in trivialnih) informacij, postaja kljub vse večji povezanosti sveta oguljeno površinski, neuravnovešen, sami s sabo smo v njem ujetniki časa, oropani presežne skrivnosti o svetem v svetu, o vsem, česar ne moremo in nočemo razumeti, ne preračunljivo prešteti, česar niti računalniki ne morejo izračunati. S pesmijo, ne glede na svojo neznatnost, vsaj začasno pripadamo večjemu občestvu. Brati pesmi pomeni vstopati v odrešujočo bližino resničnega, kjer smo soočeni z grozo in smrtjo, z neskončno tišino, a tudi z lepoto, ki je 'strahotnega ravno še znosni začetek'. Kjer si lahko podelimo Skrivnost, ne da bi jo dokončno izrekli."
Jubilanta Kosovel in Minatti
K poslanici pesnice dodajamo nekaj verzov. Pred tremi dnevi, 18. marca, je minilo 120 let od rojstva Srečka Kosovela. Njegova poezija ne zaživi znova samo ob obletnicah, še več, kosovelologi še danes odkrivajo še neodkrito v njegovem eruptivnem opusu. Za tokratno priložnost smo izbrali "pesem v prozi" z naslovom Honorar (iz izdaje Pesmi v prozi, Obzorja, 1991). Dokazovanje, da je pesem še zmeraj "aktualna", bi bilo odveč.
Srečko Kosovel: Honorar
Stvar je taka: honorar imenujejo plačilo za napisane povesti, novele, romane, pesmi, drame itd. Honorar, beseda z zlatimi črkami zapisana, s spoštovanjem izrečena, s sladkostjo mišljena, ki kažeš bednim kraljem pot v Betlehem.
Honorarji so različni: veliki ali majhni - ali pa jih sploh ni. Taki so, da z njimi ne moreš živeti, umreti pa ravno tako ne, kajti škoda bi bilo pustiti to, kar pričakuješ. Res je to: honorar je cilj pisanja. Naj govorijo vsi umetniki, kar hočejo, o popolnosti svojih umetnin, o popolnosti in poti k popolnosti, honorar je vendar sladka beseda. Pot k popolnosti pospešuje edino honorar. Recimo: ko bi dobil toliko honorarja, da si kupim par dobrih čevljev, bi se lahko pokoril po sivem ljubljanskem blatu, ker ga pa ne dobim, sem, kadar dežuje, vedno doma. Lahko bi se tudi obvaroval kletvin, če bi imel honorar, da si kupim kruha. A tako ga nimam in zaničujem ljudi. Edina uteha mi je, da nisem debel in neroden.
Nekateri pisatelji so tudi polni časti. Ne pišejo zaradi honorarja, ampak zaradi "umetnosti". Kadar prodajajo, pa pravijo: "Veste, to ni na prodaj, toda če dobro plačate, no, potem ..." In zopet je popolnost v tej sladki besedi. Kajti umetnina je popolna šele, kadar dobiš zanjo honorar. Dotlej ji manjka poglavitna življenjska niansa, kajti jaz grem s honorarjem v kavarno ali po kruh ali si popravim čevlje itd. To je življenjska plat. Druga plat je pa eterični fluid. Za tega naj se brigajo drugi. Meni ga res ni mar.
Najljubša slovenska pesem
Jutri, 22. marca, pa bi bil star sto let Ivan Minatti. Tako kot Kosovelova poezija je tudi njegova še vedno živa, četudi verjetno ne med istimi bralci. Ni seznama "najljubših slovenskih pesmi", na katerem ne bi bilo Minattijeve, Nekoga moraš imeti rad pa je sploh na prvem mestu te lestvice. Čeprav se večina spomni, kdo jo je napisal, ima status ljudske pesmi. Ob jubileju, svetovnem dnevu poezije in navsezadnje prvem pomladnem dnevu smo si izposodili njegovo pesem V mladih brezah tiha pomlad.
Ivan Minatti: V mladih brezah tiha pomlad
V mladih brezah tiha pomlad,
v mladih brezah gnezdijo sanje -
za vse tiste velike in male,
ki še verjejo vanje.
Za vse tiste, ki jim nemir v očeh
zasije ob prvem pomladnem cvetu,
za tiste, ki se srce razboli jim,
ko dež zašumi v marčnem vetru,
za vse, ki dolgo dolgo v večer
na oknu zamišljeni preslonijo
in sami ne vejo, kaj čakajo
in po čem hrepenijo.
O, v mladih brezah je tisoč sanj,
pomladi in zastrtih smehljajev,
kot v pravljicah Tisoč in ene noči
iz daljnih, prečudnih krajev.
O, v mladih brezah je tisoč življenj
za vse tiste, ki ne znajo živeti
in le mimo življenja gredo
kot slepci in zagrenjeni poeti.
