Romy Schneider še posebej v Avstriji, Nemčiji in Franciji velja za eno največjih igralk nasploh, njeno večkratno upodobitev avstrijske cesarice Elizabete oziroma Sissi pa častijo kot enega najbolj nepozabnih filmskih portretov kakšne resnične zgodovinske osebnosti. Prav ta vloga, ki jo je odigrala pri komaj sedemnajstih letih, jo je nepovratno zaznamovala za vse življenje, tudi v negativnem smislu. Njena kasnejša kariera je bila zapolnjena z osebnimi škandali, ki so polnili nemške tabloide, tovrstni pritiski pa so terjali visok davek, saj je zapadla v alkoholizem in zlorabo zdravil. Ko ji je leta 1981 pri štirinajstih letih umrl sin David, poti nazaj ni bilo več in leto kasneje je zaradi srčnega zastoja umrla tudi sama, imela je komaj 43 let.
Kljub ikoničnemu statusu je o Romy Schneider do zdaj nastalo presenetljivo malo celovečernih filmov. Glavni razlog gre bržkone pripisati dejstvu, da evropski film le redko proizvede zares kakovostne biografske filme in prav takšen primer je tudi pri Schneiderjevi. To, da je najodmevnejši celovečerec o njej pravzaprav televizijski film – Romy iz leta 2009 – dovolj zgovorno priča, da na tem področju še vedno ostaja velika luknja.
Izid nemškega filma Trije dnevi z Romy Schneider (3 Tage in Quiberon, 2018) lahko zato vidimo kot povsem logično potezo. Film, ki ga je v manjših odmerkih te dni mogoče videti v slovenski art kino mreži, se osredotoča na obdobje kakšno leto in pol pred igralkino smrtjo, še preden je preminil njen sin. Pri 42 letih se je Schneiderjeva odvajala od alkohola v elitnem hotelu v bretanskem obmorskem mestecu Quiberon, kjer je morala slediti strogemu, že skorajda asketskemu prehranjevalnemu režimu. No, vsaj v teoriji – igralka je namreč nenehno drsela nazaj v omamo in evforijo, s katerima se je soočala z notranjo stisko. Schneiderjeva je bila v tem obdobju prava psihološka razvalina, še večjo napako pa je storila, ko je v svojo sobo spustila Michaela Jürgsa, nemškega novinarja, ki je prišel z njo naredit intervju – dobil pa je mnogo več zgolj to.
To vseeno ni tisti veliki filmski portret igralke, na kakršnega smo upali
