Danes se v mestu Annecy na vzhodu Francije, nedaleč od meje z Italijo in Švico, začenja eden najpomembnejših festivalov animiranega filma na svetu. Na uglednem šestdnevnem dogodku bo tudi tokrat opazno slovensko zastopstvo. Kar tri filme naše kinematografije so namreč uvrstili v letošnji festivalski program.
Kratki film Babičino seksualno življenje režiserke Urške Djukić bo po več odmevnih nagradah tudi v Annecyju kandidiral za najvišja priznanja. Uvrstitev tega filma na festival je logična, saj gre za slovensko-francosko koprodukcijo, pri kateri so ob produkcijski hiši Studiu Virc sodelovali še televizija ARTE in podjetje Ikki Film, s partnerji CNC ter Ciclic Animation Residency. Navdih za film je avtorica črpala iz pričevanj žensk, ki jih je Milena Miklavčič zbrala v knjigi Ogenj rit in kače niso za igrače. Kot so zapisali pri Slovenskem filmskem centru, nas film nas popelje na kratek izlet v zgodovino intimnosti podeželske babice, ki povzema odnos, v katerem so bile ženske v prvi polovici 20. stoletja pod streho strogih cerkvenih naukov in splošnih družbenih konvencij razumljene kot objekt za potešitev spolne sle svojih mož.
Dva slovenska animirana filma v glavnem tekmovalnem programu, tretji v sekciji perspektiv
Na festival se je uvrstil prav tako večkrat nagrajeni film Stakehouse animatorke Špele Čadež. Letošnja prejemnica Prešernovega sklada v njem subtilno spregovori o družinskem nasilju, skrhanih odnosih v razmerjih in tihem maščevanju, ki se kuha. Špela Čadež v Annecy potuje s svežo nagrado v žepu, saj je na pravkar zaključenem festivalu Animafest v Zagrebu prejela posebno nagrado festivala.
V tekmovalni sekciji pespektiv pa bodo predstavili še film Ta presneta očetova kamera! režiserja Miloša Tomića. Film je nastal pod produkcijsko taktirko Mojce Pernat iz mariborskega Filmskega društva Film Factory ter je že lani na Balkanima evropskem animiranem filmskem festivalu v Srbiji postal najboljši film v srbskem tekmovalnem programu. V zgodbi, ki prepleta risano ter stop animacijo v tehniki kolaža, si avtor filma za svoje inspiracijsko izhodišče izposodi fotografski arhiv slovenskega fotografa Dragiše Modrinjaka, hkrati pa črpa iz osebne izkušnje filmskega ustvarjalca - očeta. Vse tri omenjene filme je sofinanciral Slovenski filmski center.