"Tudi v slovenščini se mu da biti kos"

Čeprav po spletu ni isto in ni pravo, ima svoje prednosti. Ne da bi se premaknil od doma, lahko v bistvu kdorkoli spremlja nekaj, kar je ekskluzivno. Dobro pripravljeno, poglobljeno diskusijo med hkratnimi praktiki in teoretiki prevajanja na primer v sklopu festivala Prevodni Pranger, kot smo jo videli v ponedeljek zvečer. To je bil drugi dogodek letošnje edicije, tudi prvi se je odvijal s pomočjo zooma in facebooka. Na prvem so se pogovarjali o literarnem prevajanju iz angleščine za mladino, izbrana prevajalka je bila Kaja Bucik Vavpetič, v fokusu tokratne razprave o prevajanju leposlovja iz angleščine za odrasle pa je bila, seveda, Tina Mahkota. Izbral jo je dr. Simon Zupan, diskutant je bil Jernej Županič, moderatorka pa dr. Melita Koletnik.

Nagovor je imela nova predsednica Društva slovenskih književnih prevajalcev Tanja Petrič, ki je med drugim napovedala ponoven zagon revije o prevajalstvu Hieronymus.

Selektor si je za izhodišče izbral dva prevoda Tine Mahkota, Joyceove Dublinčane in prvi roman Georgea Orwella Burmanski dnevi. Že iz svojega dolgoletnega razmerja z obema avtorjema je Tina Mahkota lahko naredila zgodbo. Iz Joycea oziroma prav Dublinčanov je diplomirala na obeh smereh, primerjalni književnosti in anglistiki, Joyce je pač mojster, Orwell seveda tudi ("največji pisec dokumentarne proze in esejistike v angleščini v 20. stoletju"), a ji je bližji tudi človeško in nazorsko. To nista edini deli teh avtorjev, ki ju je prevedla, podpisuje še prevod Joyceovih Pisem Nori in Orwellove Poti v Wigan. Pri Orwellu gre za prvi slovenski prevod, Dublinčane oziroma takrat Ljudi iz Dublina pa je prevedel že Herbert Grün. In že je lahko avtorica prevodov okoli 40 temeljnih proznih del in kakšnih 60 dram spregovorila o tem, kako redko se na novo prevaja proza in zakaj prevod za oder zastari prej. Razlog za to, da so 2012. na novo izdali Dublinčane, pa je tudi ta, da so leto prej postale avtorske pravice prosto dostopne, tako kot letos pravice za Orwellova dela, saj je minilo sedemdeset let od njegove smrti.

Joycea je torej začela prevajati na kar nekaj let podlage, zato seveda ni mogoče govoriti o "spontanem" prevajanju od povedi do povedi. V takšno delo ne moreš kar sproščeno zajadrati, pravi. Tudi sicer to ni register, s katerim bi opisala svoje delo. Vedno počasneje prevaja, vedno bolj je negotova, vedno več preverja.

Pravi pa tudi, da se z leti vedno pogosteje sprašuje, ali je generacijsko še primerna za prevajanje nekega diskurza. "Ali poznam idiolekt 30-letnikov, ki se v vrsti v Ikei pogovarjajo o tem, ali bi imeli otroka ali ne?" se je vprašala ob prevajanju drame Pljuča Duncana Macmillana. Sicer se to vprašanje najpogosteje pojavi, ko naleti na kletvice. Danes komaj še naletiš na "jebenti" in druge izpeljave te kletvice iz slovanskega bazena, skoraj povsem jo je izpodrinil angleški "fuck".

To, da je besedni zaklad v angleščini nasploh bogatejši, je sicer ne hromi. "Tudi v slovenščini se mu da biti kos." Med "pomožnimi sredstvi" je omenila zvočne knjige in filme, če so na voljo, kot recimo krasni Hustonov film Mrtvi, narejen po zgodbi iz Dublinčanov. Rada posluša, kako izvirni tekst interpretirajo dobri igralci, pri prenosu v slovenščino pa ji, kadar poskuša najti register nekega časa, pomaga branje slovenskih tekstov iz tistega obdobja.

Ob primerih njenih rešitev iz obeh knjig je stekla debata o vprašanjih, ki se zdijo specialistična, vendar si jih gotovo zastavljajo tudi bralci, ne le prevajalci. Kako se na primer prevajajo imena ulic, kdaj staviti na potujitev in kdaj na prevajanje pomena; ali je treba bogatiti tekste avtorjev, ki se preveč ponavljajo (Mahkota misli, da ne, če avtor vztrajno ponavlja neko besedo ali besedno zvezo, jo tudi ona); kako v slovenščini izraziti prihodnost iz pretekle perspektive; poiskati ekvivalent sočasni ali današnji recepciji izvirnika (sočasni, pravi Mahkota); kaj je aktivna kompenzacija prevodnih izgub in kako v slovenščino prevesti "slabe govorce angleščine".

Ker veliko prevaja za gledališče, je navajena biti na prangerju, pravi. Tam prevajalec sodeluje na prvih vajah in režiser ter igralci preverjajo in obračajo vsak stavek. Ker gre za prevajanje iz jezika, za katerega si dandanes vsak domišlja, da ga obvlada, je kritika običajno še bolj intenzivna, res pa je tudi, da morajo igralci vsak stavek začutiti, zato je to za prevajalca dobra izkušnja.

Naslednji prevajalski večer bo 11. januarja 2021. Čeprav je bil ponedeljkov večer izjemen, so vendarle vsi upali, da se drugič vidijo v živo. Razpravljali bodo o prevajanju dramatike iz nemščine, na prangerju bo prevajalka Urška Brodar, diskutantka bo Mojca Kranjc.