(TV-OKO) Popolnost v nepopolnosti

Najprej so bili romani, predvsem kriminalni, avtorjev, kot so Stieg Larsson, Jo Nesbø, Henning Mankell, Camilla Läckberg in drugi. Potem so jih filmali in ekranizirali. Nastale so megauspešne serije, ki so zasvojile svet. Od Larssonove trilogije Millenium (Dekle z zmajskim tatujem, Dekle, ki se je igralo z ognjem, Dekle, ki je dregnilo v osje gnezdo) do danskih Umora, Iz oči v oči, švedsko-danskega Mosta, norveškega Izhoda, Napada … Nismo pa bili doslej s hladnega, surovega, sprevrženega Severa, kot se nam je kazal v številnih krimi, noir nadaljevankah, vajeni "nedolžnih" družinskih serij. No, vmes je bila še sijajna danska politična nanizanka Oblast (Borgen), svetovna uspešnica, ki je ponudila doslej najboljši, najcelovitejši vpogled v zapleten politični ustroj, razgalila vse umazane stranpoti politike, mučno kompromisarstvo, pa tudi presunljivo človeškost politikov.

Mini serija Med nami osem preteklih nedelj na nacionalki je že po prvem delu nakazala, da Skandinavcem uspeva tudi ob spogledovanju s franšiznimi ameriškimi izdelki "družinskega" žanra ustvariti presežek. Nič ni čisto tako, kot bi pričakovali, hkrati pa je vse na videz zelo običajno. Dva heteroseksualna bela para, eden z otrokom, vsi v najboljših letih, vsi lepi, fit, precej dobro situirani. Pod bleščečo glazuro pa se vse po malem lušči in krha. Zakonca Merete in Joachim se z enajstletnim sinom iz Norveške preselita na Dansko, kjer je Merete s prijateljico Nanno ustanovila podjetje. Kaj vse se jim dogaja te prve dneve selitve? Nič posebnega, pa vendar se jim na medosebnem polju na koncu vse z(a)lomi. V enem od parov je on fotograf brez inspiracije, ona pa mati s slepim sinom, ki jo zakon že utesnjuje in duši. V drugem paru je on bobnar, ki se po že opuščeni karieri vrne, ona pa si želi otroka, a izve, da je partner jalov. Dilema, ki začasno razkolje eno zvezo, je, ali je otrok z doniranim semenom, a biološko mamo, bolj očetov kot posvojenec, dilema drugega pa, ali varanje priznati ali zamolčati.

Kar je največja odlika vsega televizijskega skandinavskega, je skrbno zgrajena, prepričljiva psihologija likov, seveda po meri severnjaškega temperamenta. Vsak protagonist nosi kljub navidezni popolnosti in privlačnosti v sebi nekaj temnega, izkrivljenega. Kar na videz harmonične, gladke odnose vedno znova spodmika.

Največja drama se zgodi, ko v hipnem navalu razočaranja nad svojima zvezama prijatelja prevarata svoja partnerja. Bosta zvezi prestali življenjske preizkušnje ali bodo šli vsak svojo pot, ostane neodgovorjeno. Bergmanovska tradicija neusmiljenega seciranja medosebnih odnosov se čuti v podtalju. Dialogi so na videz osupljivo preprosti, povedo pa veliko v podtekstu. Intimni diskurz - bodisi med spoloma bodisi medgeneracijski - je neobičajen, duhovit, a ne ciničen, globok, a ne zatežen. Skandinavcem uspeva nekako naravno obvladati banalnost, omlednost in patetiko. Predvsem pa so liki "meseni", polnokrvni. In v tem so Skandinavci nenadkriljivi.

Med nami je žlahten obvod mainstreamovske triviale ameriškega tipa. Severnjaki preprosto znajo. Je zaslužen občutek za Unheimliche - nedomačno? Popolnost v nepopolnosti? Polnokrvni liki z napakami? Žgečkljivo seksapilna atmosfera? Vse to, predvsem pa inteligentno koketiranje z gledalci namesto podcenjevanja, tako značilnega za mnoge druge.