Preteklo leto smo preživeli največ časa doslej na spletu. Delo, pouk, tudi družabno življenje in politične demonstracije so se zaradi omejitvenih ukrepov v veliki meri preselili v virtualno okolje. Iluzija o tem, da je to prostor neomejene svobode in demokracije, pada, saj so se v medmrežje preselile tudi strukture moči, ki vladajo našim družbam: od oblastnikov, ki s pomočjo različnih bolj ali manj spornih, pa tudi nelegalnih prijemov utrjujejo in branijo svoj položaj, do spolnih plenilcev, ki izkoriščajo stiske mladih ljudi in jih nagovarjajo ali celo silijo k nečednim dejanjem. Drugi, ki zaradi političnega ali ekonomskega zatiranja nimajo dostopa do spletnih kanalov komunikacije ali so tudi v njih izrinjeni na margino, pa ponovno doživljajo diskriminacijo in utišanje. Tako dobivamo nove kaste ujetnikov in ujetnic sodobnosti, ki jim do srede, 31. marca, v presunljivih dokumentarnih filmih daje glas Festival dokumentarnega filma.
"Prepovedi niso rešitev, z otroki se morate pogovarjati"
Ena najbolj ranljivih skupin na spletu so že nekaj časa, z zaustavitvijo družabnega življenja pa še toliko bolj, najstnice. Dekleta, ki se šele spoznavajo s svojim telesom, ki se želijo osamosvojiti od staršev in se v stiski zatekajo tudi k spletnim stikom z neznanci; s tem pa svojo intimo izpostavljajo razrastu perverzij in spolne potlačenosti, ki jo prinaša sodobno življenje, močno zaznamovano s pornografijo in akutnim pomanjkanjem pristnih človeških odnosov. Barbora Chalupova in Vit Klusak nam v filmu Ujete v medmrežju postrežeta z analizo, da 60 odstotkov čeških otrok uporablja splet brez nadzora staršev, da se jih polovica pogovarja z neznanci, da jih je kar 41 odstotkov že prejelo pornografske podobe in da jih 20 odstotkov ne bi zavrnilo srečanja v živo s tujcem. Da bi raziskala, kaj se dejansko dogaja v tovrstnih spletnih klepetalnicah, sta najela tri igralke otroškega videza, ki sta jih s pomočjo maske in scenografije pretvorila v 12-letnice in zanje ustvarila lažne spletne profile.
Rezultat je bil presunljiv, saj je igralke na petih družbenih omrežjih v desetih dneh kontaktiralo skoraj 2500 neznancev, pretežno s spornimi nameni: da bi jih pripravili do slačenja, virtualnega seksa ali pa celo srečanja v živo. Množično so jim pošiljali fotografije svojih otrdelih spolnih udov, povezave do spletne pornografije, pred njimi masturbirali in z njimi manipulirali, da so jim poslale svoje gole posnetke, ki so jih potem uporabili za izsiljevanje. Kot ugotavlja odvetnik v filmu, so se s tem kršili več zakonov za zaščito otrok in mladoletnikov ter storili več kaznivih dejanj spolnega nadlegovanja. "Ne morem verjeti, da korporacije, ki stojijo za temi platformami, ne filtrirajo vsebin in ukrepajo. Jasno je, zakaj: ker bi se potem znižalo število uporabnikov, one pa živijo od oglasov," je dodal. Ustvarjalci so ves material predali češki policiji, ki je sprožila več preiskav, film pa zaključili z zapisom: "Dragi starši, prepovedi niso rešitev. Z otroki se morate pogovarjati in jih poslušati. Pozor, na spletu ne zlorabljajo le deklet, temveč tudi fante."
Dostojanstvo brez glasu
Drugačna, a nič manj zaskrbljujoča ujetost veje iz filma Nokturno italijanskega režiserja Gianfranca Rosija, ki je tri leta s svojo kamero spremljal od vojn, okupacij in invazij najbolj prizadeta območja Bližnjega vzhoda - od Kurdistana in Iraka do Libanona in Sirije. Tamkajšnje družbe so od razpada otomanskega imperija še vedno talke geopolitičnih interesov svetovnih in regionalnih velesil. Rosi se s svojim ostrim očesom ne poglablja v politično analizo, ampak v kamero ujame vsakdanje življenje ljudi, ki so od neprestanih vojn, ponižanj in napadov izmozgani, travmatizirani, žalujoči, otopeli.
Tako lahko spremljamo družino, v kateri mora deček zaradi izgube očeta prehitro odrasti in prevzeti vlogo branilca in hranilca. Mlade ženske in moške, ki morajo zapustiti družine in se pridružiti vojaškim enotam, da bi v stalni pripravljenosti pred vedno novimi napadi tujih vojska in islamskih skrajnežev branili svoje domove. Žalujoči materi, ki se spopadata z neizmerno izgubo: prva se nikakor ne more sprijazniti, da ji je diktatorski režim mučil in ubil sina; druga lahko le zaprepadeno posluša zvočna sporočila hčerke, ki jo je ugrabila Islamska država. Travmatizirane otroke, ki so v času največje brezskrbnosti priča največjim grozodejstvom, in travmatizirane odrasle, ki se več ne znajdejo v kaotičnem in nepravičnem svetu, zaradi česar se morajo zateči v oskrbo psihiatrične ustanove. A film ne ostane zgolj pri nizanju tragedij, temveč prikaže tudi moč, dostojanstvo in človečnost, ki jo s pomočjo bližnjih, skupnosti in humane obravnave ohranjajo zatirani. Skupaj so močnejši, skupaj preživijo, skupaj lahko okrevajo, si stojijo ob strani in se zoperstavijo zlu. Na žalost imajo v sodobni poplavi informacij bistveno premalo glasu, da bi se vojne grozote na njihovih plečih končno lahko nehale.
Spomenik svobodi govora
V nedemokratičnih družbah so ob nesvobodnih medijih družbena omrežja postala edini prostor za informiranje in povezovanje tistih, ki se z zatiralskimi režimi ne strinjajo. Tako so bistveno pripomogla k arabski pomladi, ki je v številnih arabskih državah pognala milijone mladih na ulice in celo privedla k padcu dolgoletnih diktatorjev. Tega procesa se je ustrašila ena najbogatejših in najbolj vplivnih monarhij na svetu, Savdska Arabija, zato je vzpostavila vojsko spletnih trolov, ki na twitterju širijo oblastniško propagando in onemogočajo kritične glasove - metoda, ki jo še predobro poznamo tudi pri nas. Dokumentarec Bryana Fogla Disident nas popelje v središče teh bojev, ki so leta 2018 vrhunec dosegli z umorom savdskega novinarja in pisatelja Džamala Hašokdžija, velikega kritika monarhije pod vodstvom kralja Salmana bin Abdulaziza Al Sauda in njegovih sinov. Ko se je s skupino spletnih aktivistov uspešno lotil protinapada kraljevi propagandi, ki je pri številnih zbudil upanje, da svoboda lahko prevlada, je izginil v savdskem konzulatu v Istanbulu. Film - sicer ne vedno z najbolj posrečenimi filmskimi sredstvi - razišče ozadje umora, politični kontekst, ki je do njega privedel, posledice za družbo in Hašokdžijeve bližnje, hkrati pa postavi spomenik pravici do svobode govora in informiranosti, ki sta danes tako močno na udaru ne le v totalitarnih režimih, ampak vedno bolj tudi v demokracijah.
Glazerjev in Prešernov nagrajenec v fokusu
Festival prinaša tudi retrospektivo filmov mariborskega filmarja Matjaža Ivanišina, lanskega dobitnika Glazerjeve nagrade in letošnjega dobitnika nagrade Prešernovega sklada. Brezplačno si je do 31. marca mogoče ogledati njegova starejša dela: izjemen potopis Karpopotnik, ki se je odpravil po vojvodinskih poteh filmarja Karpa Godine, dokumentarec Hiške, ki predstavlja zgodbe domačij in odseljenih domačink ter domačinov majhne štajerske vasi, študentski film Che Sara o mladenki, ki s svojo globoko vero prevzame vso družino in vas, ter kratke arhitekturne filme, ki predstavljajo zanimiv spoj dveh umetniških področij. Ob nakupu spletne vstopnice si je mogoče ogledati tudi njegova zadnja dva, mednarodno zelo odmevna dokumentarca Playing Men in Vsaka dobra zgodba je ljubezenska zgodba.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
