Umetniki v izrednih razmerah: Iz osame v osamo

Nadaljujemo s serijo o umetnikih v izrednih razmerah, v času brez razstav, koncertov, projektov.
Metka Kavčič, akademska kiparka: "Z olajšanjem zaklenem vrata ateljeja. Oaza miru je bil že od nekdaj, a sedaj še z dodatno noto. V njegovem zavetju se počutim varno, je drug svet in v teh dneh je občutiti še večjo pripadnost. Zakurim v peči, kjer že pogled na ogenj daje dodatno toplino. Plesu snežink se pridruži glasba, Vangelis, kakor ravnovesje, ki daje snežinkam ubran ritem. Spokojnost, nikjer nikogar. Narava, ki nas je v trenutku pahnila v drugačno življenje, sedaj umirjeno gleda, kako bo človek reagiral in se temu odzval. Bo potrebna še dodatna gajžla ali se bomo iz tega kaj naučili? Tempo je počasen in kot tak narekuje tudi tempo mojemu delu. Tokrat se ne mudi, daje mi možnost umirjenega razmišljanja brez hektike in pritiskov. Toda v svoje delo sem vpeta ne glede na situacijo, tudi če si privoščim dobro glasbo in pogled skozi okno. Ustvarjam brez prestanka, oblikujem, fleksam, brusim, varim ..., kakor iz skritega vitalnega rezervoarja pripravljam dela za prihajajočo razstavo. Izkoristim čas, da lahko brez prekinitev delam in ustvarjam in se ne oziram, kdaj bo dana na ogled, kljub že določenemu terminu. Nastaja nekaj globoko narativnega, ob procesu dela in kiparskem materialu občutim svoje zadoščenje mnogo globlje, ker mi čas dopušča. Bežimo iz napetosti, da lahko ustvarjamo zase in za vas. Da se bodo galerije in muzeji, gledališča, koncertne dvorane, kulturni domovi bohotili v vsem bogastvu ustvarjenega in oplajali vaše duše, ko se bomo ponovno družili v realnosti. Ne virtualno, kar nam je trenutno edino preostalo.

Kje pa je naš minister za kulturo?

"Je že pozno popoldan, misli in delo me zavedejo do te mere, da spet pozabim na hrano. Pa kaj, saj umetniki ne bi smeli jesti! Da bi ustvarjali presežke, naj zapadejo v blodnje, česar s polnim želodcem res ne moreš. Tega se zavejo tudi naši politiki in ob skrbi, da naša ustvarjalnost ne bi izpuhtela, nas ignorirajo. Imamo ministra, ki ga ni na spregled, predvidevam, da se je osamil. Kreativci smo tako prepuščeni sami sebi z vsemi peticijami in odprtimi virtualnimi pismi. Ob tem pomislim na nemško kulturno ministrico Moniko Grütters, ki je ob tej situaciji izjavila: 'Umetniki niso samo nujno potrebni, ampak bistveni, temeljni, še posebno sedaj! Pomoč za samozaposlene v kulturi in male podjetnike v višini 50 milijard evrov bo prišla hitro, z najmanjšo birokracijo, kar je možno." (ARTNET news)
Ja, véliki narodi se zavedajo svoje kulture, zato so lahko veliki. Mi moramo zanjo prosjačiti!"

Večina bo pokleknila, češ, bolje kot nič

Vasko Atanasovski, skladatelj in glasbenik: "Že sedemnajst dni sem v karanteni zavoljo epidemije koronavirusa. Karanteno preživljam s svojim 18-letnim sinom, ki je srednješolec in prav tako glasbenik, igra violončelo. Življenje je za zdaj precej normalno in ugodno; oba spiva precej dolgo in greva pozno spat. Sam sem veliko v kuhinji in sem se poleg kuhanja in peke raznih jedi začel ukvarjati tudi s pripravo testa, do česar sem do sedaj imel neki odpor. Ta osebna pridobitev me precej razveseljuje. Poleg srčnega dnevnega druženja prav vsak večer pogledava kak kvaliteten film. Čez dan se dogaja veliko glasbe, sin vadi in začel je skladati, tako potem skupaj odigrava glasbene zamisli in jih komentirava. Na srečo lahko veliko ustvarjava kar doma in bo morda do konca karantene celo nastal kak nov album.
Kar zadeva koncerte v živo, pa so trenutno seveda nemogoči, in kar zadeva dohodek, je zadeva v mojem primeru veliko bolj kritična. Že prve dni oznanjanja epidemije v Evropi so mi odpadli vsi dogovorjeni nastopi v štirih različnih državah, Italiji, Avstriji, Sloveniji in Srbiji. V marcu in aprilu sem jih imel dogovorjenih celo dvajset. Prav tako mi je odpadla produkcija za Jugoslovensko narodno pozorište v Beogradu, kjer naj bi ustvarjal glasbo za predstavo Hedda Gabler Henrika Ibsena. Finančna škoda je ogromna, če ne štejem vseh ur in dni za organizacijo vseh teh dogodkov. Verjamem, da gre pri marsikom prav tako za veliko izgubljenih sredstev in izpad, ki ga ne bo mogoče nadomestiti, tudi ko bo epidemija mimo.
Nekdo lahko v takšni situaciji preživi dalj časa (ima prihranke, lastno stanovanje), drugi pa morda precej manj (najemniško stanovanje, brez prihrankov oziroma si jih ni mogel ustvariti, kredit …). Prepričan sem, da bosta ekonomska in socialna kriza po epidemiji veliko težji, kot je morda trenutno zdravstvena, če ne bo hitrih ukrepov, pa se bo za marsikoga začela tudi stiska pomanjkanja.
Menim, da je 70 odstotkov minimalne plače za samozaposlene veliko premalo, ampak Slovence se da pač poceni kupiti in bo večina že tukaj pokleknila z znanim bolje kot nič. A v osnovi manjka zavedanje, kako veliki vrednoti sta kultura in umetnost. V Nemčiji to na primer imajo, kar se vidi v številkah, s katerimi podpirajo samozaposlene in še posebno umetnike, tudi z izjavami tamkajšnje ministrice za kulturo, da ti 'niso samo nepogrešljivi, ampak tudi vitalni del družbe, še posebej zdaj'.
Kakorkoli, kriza epidemije odpira mnoga družbena vprašanja. Po vseh mogočih teorijah in interpretacijah se mi zdi, da sta najbolj jasni dve sliki; ali žrtvovanje življenj starejših (ameriško) zavoljo ekonomske stabilnosti in čim manjše gospodarske škode ali solidarna (evropska) večmesečna samoizolacija in zaustavitev dela ter sistemov, kar pa bo posledično prineslo porabo zalog in propad podjetij ter posameznikov. Prav tako se odpirajo vprašanja, v kakšno družbo se bomo zbudili po epidemiji. Bodo meje med državami ostale zaprte, bo v Sloveniji kot na Madžarskem zavladala diktatura, bomo še večji sužnji kapitala kot doslej, se bomo vrnili več sto let nazaj v barbarstvo in primitivizem?! Ali pa nas bo epidemija prebudila in bomo še bolje spregledali vse manipulacije, ki se dogajajo s pomočjo politik, ki ne služijo humanosti, ampak šovinističnemu pohlepu; spoznali bomo večjo povezanost in ljubezen celotnega človeštva, zavedanje pa se nam bo dvignilo tako visoko, da bomo morda končno in zares postali boljši ljudje in ustvarili boljši svet."