Pred desetimi dnevi je umrl prof. dr. Nenad Miščević, profesor na Oddelku za filozofijo Filozofske fakultete Univerze v Mariboru in eden od osrednjih predstavnikov analitične filozofije.
Nenad Miščević se je rodil 1. novembra 1950 v Zagrebu, kjer je tudi študiral filozofijo in sociologijo. Študij filozofije je najprej nadaljeval v Chicagu pri znamenitem Paulu Ricoeurju, nato pa še v Parizu pri Jacquesu Derridaju. Doktorat je pridobil v Ljubljani pri profesorju Franetu Jermanu, ki je vzgojil prvi rod analitičnih filozofov pri nas.
Posvečal se je predvsem področjem filozofije jezika, filozofije duha, epistemologije, etike in politične filozofije. Tudi v slovenskem jeziku imamo niz njegovih pomembnih in odmevnih del, so ob njegovi smrti med drugim zapisali kolegice in kolegi dr. Miščevića z mariborskega oddelka za filozofijo.
Akademsko kariero je nadaljeval na Filozofski fakulteti v Zadru, a se je med vojno na Hrvaškem pred nacionalističnim revanšizmom umaknil v Maribor, kjer je pomagal zagnati in mednarodno uveljaviti novoustanovljeni oddelek. Pod njegovim mentorstvom je doktorirala cela generacija zdajšnjih članov in članic oddelka.
"Profesor Miščević je bil nesporno eden od pionirjev analitične filozofije v Sloveniji. In kakorkoli paradoksno že to zveni, je kljub svojemu hrvaško-srbskemu poreklu in hrvaškemu potnemu listu tudi eden najpomembnejših, če ne celo najpomembnejši in najvplivnejši slovenski analitični filozof. O širši odmevnosti njegovega obširnega opusa ne more biti nobenega dvoma. O njem ne pričata le ogromno število citatov in urednikovanje ter članstvo v uredniških odborih številnih uglednih mednarodnih znanstvenih revij (Acta Analytica, Croatian Journal of Philosophy, Balkan Journal of Philosophy, Studies in East European Thought), temveč tudi dva nedavno izdana zbornika prispevkov, posvečenih njegovemu delu: Nenad Miščević – sva lica filozofije (Inštitut za filozofijo in družbeno teorijo, Beograd, 2012) in Thought Experiments Between Nature and Society. Festschrift for Nenad Miščević (Cambridge Scholars Publishing, Newcastle upon Tyne, 2017). Je tudi najbolj citirani hrvaški filozof."
Njegovo znanstveno bibliografijo so povzeli tako: "Števec objavljenih znanstvenih del profesorja Miščevića se je ustavil pri naslednjih številkah: 16 znanstvenih monografij in 1 strokovna, 37 knjižnih poglavij, 98 izvirnih in 7 preglednih znanstvenih člankov ter nepregledno število strokovnih in poljudnih člankov ter knjižnih recenzij. Samo v zadnjih štirih letih, ko mu je pričelo že resno pešati zdravje, je pri uglednih tujih založbah objavil dve znanstveni monografiji, prvo o miselnih eksperimentih, eni njegovih najljubših tem, drugo pa o radovednosti, v kateri je podobno kot že Aristotel videl za filozofijo (in širše za znanost) tvorno spoznavno vrlino."
"Profesor Miščević je bil neumoren animator, predan učitelj, neusahljiv razvijalec idej in predlogov, strasten razpravljavec, angažiran javni intelektualec, na kratko utelešenje filozofskega erosa. Slovel je po erudiciji (brez težav je citiral Danteja v italijanščini ali Aristotela v stari grščini), bogatih spominih (na pogovore z na pol mitološkimi figurami iz polpretekle zgodovine filozofije, Habermasom na Korčuli, osebne obiske pri Ricoeurju, seminarje pri Derridaju ...) in razbijal je mit, da analitični filozofi niso politično in socialno angažirani kritični intelektualci. Resnično renesančna figura in 'legenda', kot so ga imenovali študentje. Srečanje z njim je človeka trajno zaznamovalo, biti njegov kolega/ica in prijatelj/ica je bil privilegij."
