Po dolgi bolezni je v 77. letu umrl Frank Uwe Laysiepen - Ulay, svetovno znan vizualni umetnik, ki je bil povezan tudi s Slovenijo, kjer je živel in ustvarjal v zadnjem desetletju. O njegovem življenju z boleznijo, ki je, kot se za resničnega performerja spodobi, postala projekt, je Damjan Kozole posnel dokumentarni film Projekt rak. V filmu je Ulay obiskoval postaje, sodelavce, sopotnike, prijatelje na svoji poti, zato je - z živimi in dokumentarnimi posnetki - dragocen uvid, ki daleč presega slovensko obdobje umetnika.
Ulay je bil nemškega rodu ‒ leta 1943 se je rodil v Solingenu, pozneje je živel in ustvarjal predvsem v Amsterdamu in v New Yorku. Najbolj znan je verjetno kot performer, posebej po sodelovanju s tedanjo partnerico Marino Amramović. Med letoma 1976 in 1988 sta ustvarila serijo pionirskih in tudi že ikoničnih performansov. Zelo odmevna je bila njuna hoja po Kitajskem zidu, ko je končno snidenje pomenilo tudi zasebni in delovni razhod, najbrž še pomembnejše pa so bile nekatere druge akcije, recimo subverzivna "premestitev" za nacionalni umetniški korpus pomembne slike iz berlinske galerije v dom navadne nemške družine. Prav tako pomembni kot performansi in bodyart projekti pa so njegovi umetniški projekti s področja polaroidne fotografije, s katero se je ukvarjal v 70. letih.
V zgodnjih delih se je Ulay ukvarjal predvsem s preiskovanjem lastne identitete, potem pa to opustil, saj ji je nehal pripisovati pomen. "Imel sem neverjetno potrebo po raziskovanju lastne identitete, kar me danes ne zanima več, saj ji sploh ne pripisujem nobenega pomena. Preveč je obremenjenosti z nacionalno in drugimi identitetami, kar ne prinese nič dobrega, zgolj konflikte," je o zgodnjih delih pred leti povedal v pogovoru za MMC RTV SLO. Po razhodu z Marino se je Ulay znova posvetil fotografiji, s tem medijem je raziskoval margine in marginalizirane posameznike v sodobnem svetu. Njegovo umetnost je ves čas zaznamovala angažiranost, prek vzbujanja nelagodnosti in provokacije je v njih vedno poudarjal etična načela. "Med svojim umetniškim delovanjem, ki zdaj traja približno 42, 43 let, sem od vsega začetka izbiral nove medije in ti so bili vedno subverzivni v kontekstu belega galerijskega kubusa. Takšni so bili performans, fotografija, film, video, instalacija itd. To so bili subverzivni mediji skoraj dve desetletji, nenadoma pa so postali sprejemljivi in legalizirani. Nikoli me ni zanimala formalistična estetika, kot je pozni modernizem, vedno sem si želel razumno vzporejati estetiko z etiko," je pripovedoval leta 2012.
Med drugim je razstavljal v Stedelijk Museumu v Amsterdamu, Centru Pompidou v Pariz in MOMi v New Yorku. Leta 2016 so njegovo delo predstavili v Mestni galeriji Ljubljana, kjer so pod naslovom Jaz drugi predstavili materiale iz arhiva, ki se navezujejo na javnosti znane projekte, a so le redko ali nikoli na ogled v galerijah. V Muzeju moderne in sodobne umetnosti na Reki je lani sodeloval v pogovoru z Janom Fabrom. Lani je v Ljubljani vrata odprl projektni prostor Fundacija Ulay, ki se posveča skrbi za umetnikov opus in podpira mlade umetnike.