V Rotterdamu slavil film o nasilju nad domorodci v Paragvaju

Zdi se, da selitev na splet zaradi epidemije covida-19 ni pretirano prizadela letošnjega filmskega festivala v Rotterdamu. Nenazadnje gre za dogodek, ki se v veliko manjši meri zanaša na gostovanja zvezdniških imen, temveč je velik poudarek na samem filmskem programu, ki ga polnijo predvsem odkritja manj znanih režiserk in režiserjev. Res, filmov si letos ni bilo mogoče ogledati na velikem platnu, zato pa je bila selekcija zelo na nivoju, tako da so spletni mediji s področja filma festivalu namenili povsem enako količino pozornosti kot v prejšnjih letih. Zaradi tega Rotterdam tudi ni utrpel takšne škode, kot bi jo ob morebitni odpovedi utrpel Berlinale, ki se z nekoliko prisiljeno izvedbo v živo začenja prav ta teden.

Kako torej v praksi izgleda program rotterdamskega festivala? Osrednji sekciji Tiger in Svetla prihodnost resnično postrežeta s celotnim spektrom filmskih izrazov. Na eni strani so denimo bolj eksperimentalni pristopi, kakršen je tisti filma The Plains avstralskega režiserja Davida Easteala. Večino tega triurnega filma namreč spremljamo zgolj fiksen kader vožnje v avtomobilu, med katero si protagonista pripovedujeta zgodbe o svojem življenju, mi pa njunih obrazov sploh ne vidimo. Na drugi strani spektra je izraelski film Kafka for Kids, v katerem se je režiser Roee Rosen lotil težkega izziva adaptacije novele Preobrazba (1915) Franza Kafke. Pa ne samo to. Kot pove že naslov, je to klasično delo želel približati otrokom, zato film privzema obliko mešanice otroških oddaj, animiranega filma in muzikala. Stvar debate je, ali je končni izdelek pri tem dejansko uspešen ali pa zgolj … čuden. 

Najbolj značilen tip filma za tovrstne festivale pa so drame iz oddaljenih držav sveta, ki zahodnemu občinstvu predstavljajo manj znane odtenke tamkajšnjih kultur. Prav takšen je tudi zmagovalni film Eami paragvajske režiserke Paz Encina, ki je poleg kipca prejela še denarno nagrado v višini 40.000 evrov. Beseda „eami“ v jeziku domorodnega ljudstva Ayoreo hkrati pomeni „gozd“ kot tudi „svet“. Zanje namreč med njima ni razlike – pragozd jim že od nekdaj predstavlja edini življenjski prostor, brez katerega tudi sami ne obstajajo. A prav ti gozdovi v regiji Chaco na severu Paragvaja se soočajo z najvišjo stopnjo krčenja gozdov na svetu, to početje pa velikokrat spremlja nasilje v obliki požigov vasi, posilstev in umorov. Film Eami nas postavi v kožo deklice iz ljudstva Ayoreo, ki je izkusila tovrsten napad, po katerem je ostala brez doma. Vendar pa celovečerec ne privzema oblike klasične pripovedi, temveč nas z vsemi čuti potopi v univerzum dekličinega ljudstva. Gre za izrazito senzualno izkustvo, kjer nas še posebej zvočna kulisa pelje po dekličinih spominih, njenem dojemanju sveta ter nas nenehno spominja na nočno moro uničenja njenega doma. Na koncu režiserka Paz Encina proizvede srce parajoč učinek, ko tudi sami začutimo globoko travmo, kot jo izkušajo domorodna ljudstva – in še posebej tamkajšnji otroci – ob agresivnem širjenju naše „razvite“ civilizacije.

Letošnji program rotterdamskega festivala je pravzaprav ponudil celo vrsto takšnih zanimivih filmov, njihova največja težava pa je ta, da bodo zaradi bolj artistične naravnanosti, neznanih avtorskih imen in nizkih proračunov večinoma šli mimo pozornosti splošnega občinstva in bodo omejeni le na posamezne pojavitve na manjših festivalih, kakršen je pri nas Liffe. To je pač realnost tovrstnih dogodkov, ki delujejo nekoliko v senci največjih festivalov. A dajanje prostora tovrstnim filmom je predvsem igra na dolgi rok, ki se zares obrestuje šele takrat, ko kakšen izmed teh avtorjev začne snemati odmevnejše projekte na najbolj vidnem nivoju. Spomnimo, preko Rotterdama je svet prvič spoznal režiserje, kot so Hong Sang-soo, Kelly Reichardt in Christopher Nolan.