Ves ta svet je oder. In vsi možje in žene zgolj igralci. Nastopajo in spet odhajajo in vsak igra v življenju razne vloge.
W. Shakespeare
Dobro se spomnim Marjana Bačka, kako je v odlični Korunovi uprizoritvi komedije Kakor vam drago govoril te besede v vlogi "melanholičnega" Jacquesa, pravzaprav ne govoril, ampak meditiral med ubežniki v gozdu. Navadno rezek v dikciji, skrben v izgovorjavi, z jasno dikcijo je bil tu tako človeški in obenem pesniški kakor redkokdaj. In zdaj, ko mi skoraj petinosemdesetletnemu nekdanjemu kolegu mlajši kolegi ali uredniki prigovarjajo, naj napišem nekrolog, češ, ti si z njim sodeloval, menda ni nobenega drugega toliko starega, da bi se ga spominjal, mi je vedno težje najti primerne besede. To seveda ne drži, da se ga v živo spominjam samo jaz, saj smo se na pogrebu prejšnjo sredo zbrali še Rado, Peter, Alenka, Irena, Zvonko in morda še kdo, ki smo nekdaj "delali" z njim.
Naj omenim, da je bil Marjan sicer diplomirani igralec, a je zares igral več raznih vlog: dramski igralec, operni in filmski igralec, napovedovalec, trikrat zakonski mož, tri mandate mestni svetnik in vsaj trikrat samoupravni funkcionar, trikrat vršilec dolžnosti v gledaliških vodstvih v treh gledališčih, v Kopru, Celju, Mariboru ... Igral je v treh mojih igrah, ki smo jih krstili v Mariboru (Za koga naj še molim, Moj ata, socialistični kulak, En dan resnice), ob tem je plezal vsaj trikrat na Parnas in gotovo še marsikaj … Bil je še na odru kot voditelj prireditev, napovedovalec na mariborskih slavnih družabnih plesih in sodelavcev humorističnega dela Mariborskega feljtona. Prejel je tri prvomajske nagrade Združenja dramskih umetnikov Slovenije (ZDUS), za Kreona, Janesona, Proctorja, in Borštnikovo nagrado za Dantona v Dantonovi smrti. K temu prištejmo še zlati grb Mestne občine Maribor.
Malo je bilo stvari okoli njega, kjer ne bi bil "poleg". Zelo je bil aktiven v mestnem svetu v Demokratični stranki upokojencev, v krajevni skupnosti Koroška vrata, stanovski organizaciji ZDUS, žirijah za Glazerjeve nagrade in za nagrade Prešernovega sklada, dajal je občini predloge za poimenovanja ulic po kulturnikih, pisal kritike in predloge v Večerovih pismih bralcev … Raje je pokritiziral kot pohvalil.
Najbolj uspešen pa je bil gotovo na odrskih deskah. Malo je najpomembnejših vlog v gledališki klasiki, da jih ni na njegovem seznamu. Pri Shakespearu je na primer začel z Benvoliom, nadaljeval z Romeom, Hamletom, Jacquesom, Klavdijem in končal s kraljem Learom, omenili smo že Proctorja in Kreona, Dantona, ampak kdo bi našteval in izbiral iz teh dobrih 180 vlog. Bil je "doma" v Linhartovem Matičku, Cankarjevih dramah, toda nič se mu ni povesil nos, ko je moral igrati v otroških igrah, bodisi pri Goliji ali v Obutem mačku, kjer je igral drevo … Kot kolega je znal biti tudi osoren zaradi kakih šlamparij, po drugi strani pa ga so ganljive stvari hitro spravile v solze. Ker sam veljam med ljudmi tudi za humorista, naj rečem, da včasih ni hotel biti kritičen, ampak samo humoren, a tega večina ni mogla opaziti.
Sam sem ga spoznal že kot študent Pedagoške akademije, ko je ustanovil Študentsko satirično gledališče in smo z uspehom odigrali njegov kolaž tedanje slovenske satire z naslovom Objektivne težave in v šestdesetih letih gostovali celo v Zagrebu. Potem je zagnano režiral moj satirični prvenec Reformirana Sneguljčica, katere premiero pa je preprečil komite Zveze komunistov (ZK) visokošolskih zavodov. Sneguljčico je zagnano vadila njegova žena Eva, sicer šepetalka v gledališču. No, kasneje sva se srečala v gledališču in ko je bil kratek čas v. d. ravnatelja mariborske Drame, sem bil njegov dramaturg. Takrat v sedemdesetih letih pa so njega poklicali na občinski komite ZK in rekli "vi iz političnih razlogov ne morete biti ravnatelj". No, v začetku osemdesetih je bil kratek čas celo upravnik celega Slovenskega narodnega gledališča Maribor. Po upokojitvi na mariborskih deskah, kjer za tako "stare" igralce navadno ni več vlog, je nadaljeval kariero še nekaj let v SLG Celje, kjer velja za ustanovitelja Festivala komedije.
Zadnja leta je rad z družino bival na Planici nad Framom, rad je crkljal muce in bil seveda skrben oče in ljubeč dedek. No, seveda je odšel "prezgodaj", a je na svetu, ki je le oder, nazadnje kot precej onemogel, a časten mož nastopal do svojih častitljivih petindevetdesetih let. Ni čudno, da se tisti, ki danes nastopajo na mariborskem svetu, niso mogli več spomniti nanj, da bi se poslovili.
