Pred nekaj dnevi se je dopolnilo dolgo in ustvarjalno življenje fotografinje Zore Plešnar. Z gospo Zoro sem pričela tesneje sodelovati ob pripravi retrospektivne razstave, ki jo je dočakala pri svojih štiriindevetdesetih letih. Delati z njo je bilo prijetno. Vedno je bila dobrovoljna, radovedna in na tekočem z aktualnimi dogodki. Ko ni več dovolj dobro videla z očali, je brala s povečevalnim steklom: Mladino, Noaha Hararija in klasike. Bila je pozitivna brez priročnikov o pozitivnih tehnikah. Tudi ko je komaj lovila sapo zaradi oteženega dihanja, se je znala navihano zahihitati: "Kaj čem! Dokler bo, bo!"
Bila je odlična fotografinja, v sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja ena redkih žensk na tem področju. S fotografijo se je pričela ukvarjati relativno pozno, pri svojih štiridesetih letih. Odločilen korak je predstavljala vključitev v Fotoklub Maribor leta 1968. Naučila se je razvijanja filmov in izdelave fotografij, obenem pa je na rednih tedenskih srečanjih urila svoje fotografsko oko. Mariborski fotoklub je ravno v tem času postajal eden najuspešnejših in najaktivnejših fotoklubov v tedanji Jugoslaviji. V družbi odličnih fotografov, med katerimi so bili Zmago Jeraj, Ivan Dvoršak, Janko Andrej Jelnikar, Stojan Kerbler, Branimir Jerneić in drugi, je Zora hitro napredovala in dokazala, da premore suveren avtorski izraz. Že kmalu po vključitvi v fotoklub je kot edina ženska leta 1971 sodelovala na razstavi Fotografija Mariborskega kroga v Razstavnem salonu Rotovž. Gre za razstavo, ki je za zgodovino slovenske fotografije prelomna, saj označuje odmik od tradicije "lepe fotografije" in kaže na nove tendence v smeri avantgarde in modernizma. Estetika Mariborskega kroga je vplivala na Zorine zgodnje fotografije, kasneje pa njena fotografija ubere drugačno pot: je zračnejša in svetlejša, zasidrana v sanjski in nadrealni dimenziji ter večinoma posvečena krajini. Njen največji doprinos k slovenski fotografiji so njeni črno-beli cikli: Mimo, Nad oblaki, Odsevi, Praznovanje, Terelž in Rojstvo mesta/Novi Beograd.
Za Zoro Plešnar je bilo značilno ustvarjanje v ciklih. Mnogi so nastajali tudi deset let in več. Ko jo je neka tema "zagrabila", se ji je posvečala tako dolgo, dokler je čutila navdih. In po njenih besedah je fotografirala zmeraj le po navdihu. Številne Zorine fotografije so nastale na potovanjih, saj je kot predmetna učiteljica za potovanja lahko izkoristila poletne in druge počitnice. Drugi pol njenega ustvarjanja predstavlja portretna fotografija. Cikel Otroštvo, ki je vrh njene portretne fotografije, je nastajal polni dve desetletji in priča o njeni topli naklonjenosti do otrok. Ni jih fotografirala iz višine odraslega, ampak se je osredotočila na otrokov obraz in izraz na obrazu, tako da izstopajo zvedave, radovedne ali presenečene otroške oči. Posebej naklonjena je bila tudi običajnim, malim ljudem. V devetdesetih letih je nastal cikel Mariborski obrazi, v katerem je fotografirala prodajalke in prodajalce na mariborskih ulicah, v kioskih in trafikah. "Njih ne bo nihče fotografiral, zato sem se odločila, da jih bom jaz," je povedala v zvezi s tem. V akciji ob retrospektivi je kopije teh del podarila portretirancem, ki so se oglasili na poziv UGM. Takšna je bila Zora.
Ob pripravi razstave je Umetnostna galerija Maribor s pomočjo ministrstva za kulturo odkupila izbor iz njenega opusa, preostalo večino je avtorica podarila. Gradivo je digitalizirano in dostopno javnosti. Od 26. marca do 2. maja 2021 pa bo izbor originalnih fotografij Zore Plešnar dostopen še na drugem koncu Slovenije: v Pilonovi galeriji v Ajdovščini. Gre za prenos razstave iz Umetnostne galerije Maribor, ki smo jo zaradi epidemije lahko uresničili šele zdaj. Veselim se, da bom spet lahko vzela v roke originalne fotografije. Lepa razstava bo! Zora je spremljala priprave in vem, da bi bila zadovoljna. Vsi, ki smo se tako ali drugače družili z Zoro Plešnar, imamo te dni v mislih nekaj podobnega: vse dobro, draga Zora, in hvala za odlično fotografijo!
