Vida Breže: Med novim optimizmom in brezizhodnostjo

Več kot devet milijonov ljudi živi v Londonu. Zelo težko je ustaviti takšen metropolis. Zaradi poznega zapiranja mej in izjemne gostote naseljenosti se situacija v Združenem kraljestvu in posebej v Londonu še dolgo ne bo izboljšala. Zato smo tukaj še zmeraj v situaciji in psihičnih stanjih, ki jih je Slovenija na srečo začela puščati za sabo," pravi Mariborčanka, diplomantka slovitega Goldsmithsa, filmarka, scenografka Vida Breže, ki živi v Londonu. Pred tem je tri leta živela v Kairu in na tamkajšnji akademiji poučevala balet. Posvetila mu je šestnajst let življenja, pa tudi sodobnemu plesu in argentinskemu tangu.
"Začetek pandemije je bil izjemno neprijeten. Ves svet se je zapiral, mi pa smo še vedno delovali, kot da se ni nič zgodilo. Skoraj vsak dan sem potovala na snemanje s podzemno železnico na drugi konec Londona, ki dnevno prevaža pet milijonov ljudi, potniki pa smo ob prometnih konicah natrpani kot sardele, in se seveda soočala s šokom. V veliki skupini ljudi opaziš, da se vsak posameznik s krizo spopada zelo različno - od prestrašenosti do popolnega zanikanja. Skratka, popolni kaos."
Poleg snemanj je zbirala podatke o koronavirusu, komunicirala s prijatelji z različnih koncev sveta, poslušala novice in poskušala razumeti, kaj se sploh dogaja. Z grozo je spremljala statistične podatke in postajala čedalje bolj nestrpna, kdaj se bo "lockdown" začel tudi v Združenem kraljestvu.

V treh dneh ob pet projektov

"Takrat si nisem mogla niti predstavljati, da bo Združeno kraljestvo imelo največ smrtnih žrtev v Evropi. Danes jih je že 37.048. Glede na število smrtnih žrtev na milijon prebivalcev je takoj za Belgijo in Španijo. Slovenija ima 51,76 smrtne žrtve na milijon prebivalcev, Združeno kraljestvo pa kar 555,19. Končno je tudi tukajšnja vlada nehala razmišljati o 'herd immunityi' in začela ustavljati mesto. V treh dneh sem izgubila pet tekočih projektov. Zdelo se mi je, kot da se je ves svet upočasnil. Kot da teden traja leto. Pred časom sem brala članek o razvojni psihologiji, o otroškem dojemanju časa. Ukvarjal se je z vprašanjem, zakaj v otroškem obdobju čas teče neprimerno počasneje kot v odrasli dobi. Psihologi so prišli do zaključkov, da se kot otroci moramo naučiti obvladovati svet oziroma ravnati z njim. V tem procesu spoznavanja sveta se vsako sekundo naučimo kaj novega. Ko postanemo odrasli, smo te osnove usvojili in spoznali svet do te mere, da večina našega življenja poteka relativno avtomatično. Predvidevam, da se je zaradi istega razloga čas raztegnil in tudi moja percepcija časa spremenila. Naenkrat smo se zbudili v drugačnem svetu, se začeli soočati s situacijami, ki so nam popolnoma nove. Vsi smo bolj ali manj nebogljeni in potrebujemo ogromno psihične energije, da se privadimo. Tiste dni sem se počutila kot nespretna vrvohodka. V strahu pred okužbo, kaj se bo zgodilo z našimi življenji, s tekočimi projekti, s poskusi finančno ostati nad gladino in prijavljanjem na razpise ter ohranjanjem prejšnje produktivnosti."
Poleg privajanja na celotno situacijo pa je še naprej razvijala "svoj" celovečerni prvenec. Sedaj so v fazi zbiranja financ. Z osnovno skupino ustvarjalcev iz Slovenije so se prijavljali na razpise. V tistem času prav na Slovenski filmski center. Po oddaji je želela domov, da predstavijo projekt v živo. Imela je že kupljeno letalsko karto, a tudi Slovenija je zaprla meje. K sreči je Slovenski filmski center zelo učinkovito, dostojanstveno odreagiral na nove razmere in organiziral predstavitev vseh na novo nastajajočih filmov preko zooma.
"Ko je tukajšnja vlada vpeljala lockdown, sem si pošteno oddahnila. Pravijo, da človek potrebuje približno 66 dni, da novo obnašanje postane avtomatično. Zdaj čas spet hitro teče," pravi, vendar z osuplostjo opaža, da se je navadila tudi statističnih podatkov o številu umrlih, ki je tam še vedno neizmerno visoko.

Rada bi prišla v Slovenijo

"Pogrešam snemanja, da se ponovno srečam s kolegi in se v živo pogovorimo, nadaljujemo delo. Rada bi prišla v Slovenijo. Vendar je v vsaki stvari tudi nekaj dobrega. Ker sem zdaj ves čas doma, lahko še intenzivneje razvijam svoj celovečerni prvenec, v katerega srčno verjamem. Gre za psihološki triler z elementi "whodunit" kriminalke in ščepcem humorja. Ukvarja se tudi s temo izolacije, čeprav je bil scenarij napisan precej pred začetkom pandemije. In ker smo vsi šli skozi neke vrste psihične in fizične izolacije, verjamem, da bo film še prav posebno privlačen za gledalce. Zadnje tedne tudi prebiram in analiziram scenarije vznemirljivih ustvarjalcev, ki so me povabili k sodelovanju v vlogi igralke ali režiserke. Pandemiji navkljub sta mi v zadnjih mesecih bili ponujeni dve vlogi v dveh celovečernih filmih - vloga Aste v celovečernem filmu z naslovom Brexit Means Brexit, o ženski, ki jo brexit spravi v takšen obup, da se, tako kot mnogi, vrne nazaj v svojo državo. Gre za izvrsten projekt scenaristke in režiserke, londonske Slovenke, novinarke Nine Kojima. Tudi dve asistenci režije in še režiji dveh celovečernih filmov so mi ponudili. Kot da ponudbe zadnje čase prihajajo v parih. Vendar je filmska industrija izjemno nepredvidljiva. Vsa udejstvovanja so vedno povezana z visokim tveganjem. Zato se vsega lotim z veliko mero zadržanega optimizma (čeprav morda včasih v sebi vriskam od veselja). V teh časih pa je za že prej pregovorno otoško nepredvidljivost treba izumiti kakšno novo besedo," pravi Vida Breže.

Počasno zapiranje države, hitra pomoč

Kako se godi britanskim umetnikom, jim država kako pomaga, glede na izpad dohodka, zaprtje kinodvoran, studiev, teatrov? "Kolikor je bila tukajšnja vlada počasna z zapiranjem države, pa je bila hitra in učinkovita z nudenjem nujne finančne pomoči, ki zadostuje za skromno preživetje. Tudi umetnikom, kulturnikom, samozaposlenim, manjšim podjetjem. Tudi tujcem, ki so do krize tukaj delali. Vsem, brez izjeme. In to je odvzelo vsaj malo ostrine celotni situaciji. Vsi sicer sedimo doma, a nikakor križem rok. Verjamem, da bo po koncu pandemije, če ne bo prevelike finančne krize, izjemen porast novih visokokvalitetnih vsebin. Napisane bodo zgodbe, ki smo jih želeli deliti, pa zanje v norem tempu prejšnjega vsakdana nikoli ni bilo časa. Svet (vsaj tukaj) še kar nekaj časa ne bo takšen, kot je bil. Zato se vsi izobražujemo in razvijamo načine in mehanizme, kako snemati s tako veliko ekipo, kot je ekipa igranega filma, in ne dovolimo, da bi filmska industrija predolgo spala. Seveda zmeraj ostaja vprašanje, ali bo na razpolago dovolj sredstev, da bomo lahko ves ta program realizirali. Preveva me spekter občutkov - od brezizhodnosti do novega optimizma in zagona."
Za filmsko industrijo je pandemija izjemno pogubna, glede na dolgo načrtovanje in velikost ekip, ki so nujne. Obstaja kak krizni scenarij za ureditev britanske kinematografije?
"Pandemija je imela velik vpliv na filmski sektor tudi v Veliki Britaniji. Situacija nikjer na svetu ni idealna. Vendarle so tukaj že namenili 4,6 milijona funtov urgentnega financiranja prav filmski industriji. Ta paket (in ni edini) podpira posameznike, freelancerje, producente in podjetja, da so zaradi krize lahko ostali likvidni. Spoštovanje in upoštevanje kulture in kulturnikov je sestavni del vsake zrele države. Res je, ne rešujemo življenj, ampak vseeno pripomoremo k temu, da "hranimo" družbo. Zato ne bi smeli nikjer dopustiti, da se nanjo gleda kot na zgolj ljubiteljsko navdušenje. Smo v času, kjer vsi potrebujemo razumevanje, solidarnost, pomoč in razumno razporejanje finančnih sredstev.
Včasih se pozablja, da imamo tudi mi stroge delavnike, ki daleč presegajo delovnik običajnih osmih ur. Zelo pogosto se delovni dan po številu intenzivnih delovnih ur podvoji. Za kvalitetno umetniško/kulturno izražanje so potrebna leta resne izobrazbe, dela in treninga. Pogosto se pozablja ali pa sploh ne ve, koliko dela, boja, znanja, energije in predanosti gre samo v tri minute filma; koliko mentalnega prostora, napora, inovativnosti, neumornega dela za računalnikom je potrebnega, da se napiše roman ali scenarij; koliko odrekanja in dela potrebujejo za svoje ustvarjanje plesalci, koreografi … Tudi recimo filmska premiera je zgolj en promil vsega dela. Za filmom stoji na desetine ljudi, ki so garali leta, dneve in noči ter vložili na tisoče ur, da so do premiere sploh prišli."