Na 6. koncertu Simfoničnega cikla so s simfoničnim orkestrom SNG Maribor pod dirigentskim vodstvom Philippa von Steinaeckerja nastopili solisti, Mariborčani v Ljubljani, Tomaž Petrač, klavir, Miran Kolbl, violina, in Andrej Petrač, violončelo. Koncertna mojstrica je bila Oksana Pečeny Dolenc.
Simfonični cikel se je, poleg nenehne skrbi za izvajanje in naročanje novih slovenskih del, tokrat še posebej odlikoval v smislu pozornosti, ki jo je namenil delu avtohtonega, v Mariboru živečega in delujočega skladatelja. Invazija Roberta Kampleta preseneča in navdušuje na več načinov. V samem začetku skladbe se pojavi melodično tkanje, ki bi, v slogu kakega današnjega zmernega avantgardista, lahko napovedovalo kasnejši razvoj v smislu zvočnih ploskev, potem pa kot da bi avtorju nekdanji mentor Dane Škerl pogledal čez ramo, povsem drugačna, hindemithovsko obarvana, skoraj že trivialna, na filmsko glasbo spominjajoča muzikalna zasnova, ki bi utegnila nekega globlje posvečenega in bolj zahtevnega poslušalca v prvem trenutku zmotiti. Skozi nadaljnji potek skladbe se kasneje zavemo, da smo priča neki dognani dramaturški zasnovi, ki črpa svoj raison d'etre iz osnovnega, skoraj beethovnovskega konflikta med dobrim in zlim, kontrasta - po avtorjevih besedah - med željo po svobodnem življenju v ljubezni, miru in sočutju ter med vojaško, politično, kapitalistično in predvsem internetno agresijo. Proti koncu se avtorjeva namera neposredno izrazi v smislu slikanja apokaliptičnih vizij v orkestru, ki se je pod taktirko Philippa von Steinackerja lotil svoje naloge zavzeto, z naklonjenostjo in vsem spoštovanjem do skladbe domačega skladatelja. Daleč so že časi, ko so izvajanje novih slovenskih del izvajalci in dirigenti, tako tuji kot domači, pogosto jemali kot nujno zlo.
Humanistično sporočilo v najžlahtnejšem pomenu besede se zrcali tudi v drugem stavku na koncertnih odrih še vedno premalo upoštevanega Koncerta za klavir, violino, violončelo in orkester v C-duru, op. 56 Ludwiga van Beethovna. V svoji pripovednosti, sporočilu in izrazu se dotika višjih duhovnih sfer. Temu ustrezno se je odzval orkester z dirigentom in uspelo mu je občuteno posredovati občinstvu skladateljevo sporočilo. Zasedba treh solistov z orkestrom skriva v sebi dvojno problematiko: sam odnos med parti solistov in orkestra, tako v smislu dramaturške zasnove in, iz prej omenjenega izhajajoč, koncept muziciranja treh solistov, ki vpliva tudi na samo oblikovno zgradbo in razsežnosti dela. V našem primeru gre za svojstveno povezavo Concerta grossa in simfonije. V smislu usklajenosti solistov, pianista Tomaža Petrača, violinista Mirana Kolbla in violončelista Andreja Petrača, treh vrhunskih glasbenikov, ki izhajajo iz Maribora, se je sama po sebi ponujala primerjava z dobro uigranim klavirskim triom v interakciji z orkestrom. Predvsem part klavirja se je zdel bolj kot izrazito solističen, povezovalen v smislu najbolj žlahtne tradicije baročne trio sonate, pianist je, tako kot oba ostala solista, svoj delež odigral virtuozno, suvereno, s preciznim udarcem in bogatim, močnim tonom, Andreja Petrača je odlikovala lepa kantilena violončela, skupaj z violinistom Miranom Kolblom sta se izmenjavala skozi virtuozne pasaže, občuteno podajanje glasbenih fraz in duhovite dialoge v soigri z orkestrom. Solisti so dosegli pravo razmerje tako v smislu zvočnega ravnotežja v odnosu do orkestra kot v smislu dramaturškega razvoja in sledenja oblikovnim razmerjem, ki jih določa skladba. Odveč bi bilo vabiti tuje priznane soliste na naš koncertni oder, vrhunskih glasbenikov imamo očitno doma dovolj.
Orkester "mariborske filharmonije" že vrsto let dokazuje, da se v kvalitetnem smislu nenehno vzpenja in da postaja vedno bolj prepoznaven subjekt znotraj našega kulturnega življenja. Če je bila uvodna skladba koncerta posvečena mariborskemu skladatelju in naslednja trem mariborskim solistom, je bila zadnja točka večera, Simfonija št. 104 v D-duru Josepha Haydna, še vedno premalo cenjenega Mozartovega nekoliko starejšega sodobnika, namenjena orkestru samemu, njegovemu temperamentu, mladostni zagnanosti in prefinjenemu načinu odzivanja na raznovrstno paleto glasbenih zamisli v simfoniji doyena dunajskega klasicizma. Za zaključek večera so kot solisti nastopili člani orkestra sami. V tem smislu tudi ustrezna postavitev godalnega korpusa (z izjemo violončelov) stoje ob pultu, postavitev, ki jo v zadnjem času pogosto opažamo na koncertih glasbe iz starejših časovnih obdobij. V omenjeni Haydnovi simfoniji bi veljalo, poleg tako opevanega pojava hrvaške ljudske pesmi v finalu, omeniti predvsem osnovno značilnost, da so tu stranski toni in stranski takti večkrat bolj poudarjeni kot glavni toni in glavni takti, poleg tega umetni akcenti na lahko, tretjo dobo v Menuetu že močno spominjajo na tipično glasbeno retoriko kasneje pri Beethovnu. Dirigent je vodil orkester z zanesljivo roko, z veliko mero glasbenega okusa in poznavanja sloga, orkester je igral navdušujoče in usklajeno, tu in tam smo pogrešali še večjo stopnjo mehkobe zvoka in zlitosti korpusa v eno celoto. Dogodek, poln globokih glasbenih doživetij.
