Lepšega poklona častitljivemu jubileju na domačih tleh (in plesni umetnosti nasploh), kot je bil gala koncert, ki sta ga v počastitev 100. obletnice slovenskega poklicnega baleta organizirala Društvo baletnih umetnikov Slovenije in Cankarjev dom v sodelovanju s SNG Opera in baletom Ljubljana ter SNG Maribor, si ne bi mogli zamisliti. Stilno bogat in izrazno raznolik plesni večer, na katerem so dela domačih in tujih koreografov izvedli domači plesalci in gostje iz priznanih baletnih hiš (Nemški državni balet Berlin, Dunajska državna opera, Narodno gledališče Brno, Nacionalna plesna skupina iz Madrida, Deželno gledališče Salzburg, Operno gledališče Rim, Grški nacionalni balet iz Aten, Hrvaško narodno gledališče Zagreb, Kubanski klasični balet iz Miamija), je bil najprimernejši iz več razlogov.
Prvič: prireditev ni utrujala z biografskim naštevanjem dosežkov ali nehvaležnimi govori, temveč je po kratkem vizualnem sprehodu skozi deset desetletij (projekcija arhivskih slik ob izpisanih letnicah) prešla k bistvu, plesu. Drugič: nastopajoči so v skupnem seštevku dokazali vrhunski nivo, ki je nedvomno plod tako talenta kot vloženega truda in neprestanega odrekanja, zelo pomembnega za to vejo umetnosti. Njihovi nastopi v razponu od klasičnih koreografij Mariusa Petipaja preko Sira Kennetha MacMillana do današnjih sodobnikov so demonstrirali bogat baletni izraz, ki zmore kljubovati času in ohranja pristno univerzalnost telesnega izražanja. Tako intenzivno, da so z lastnimi telesi (in glasbo) zapolnili prazen oder Gallusove dvorane. Tretjič: skupni nastop šestindvajsetih solistov je potrdil, da se lahko baletni umetniki, ki ustvarjajo v obeh slovenskih baletnih ansamblih, povsem enakovredno merijo s plesalci širšega evropskega formata. Četrtič: vključitev sodobnih koreografij, ki so se rodile po zaslugi v Sloveniji ustvarjajočih koreografov, kot sta Edward Clug in Valentina Turcu, je jasno ponazorila njihovo prepoznavnost in pomen v evropskem oziroma svetovnem merilu, hkrati pa spomnila, da so tudi priznani tuji koreografi ustvarjali v slovenskih baletnih hišah.
Med tremi osebnimi vrhunci naj najprej izpostavim navdušujoč grand pas de deux iz Minkusovega Don Kihota v koreografiji Mariusa Petipaja, v katerem sta s popolno skladnostjo blestela Haruhi Otani in Angel Garcia Molinero. Tehnična perfektnost, karakterna osmišljenost vsakega najmanjšega giba ter potrebna energična spogledljivost so zaznamovali ta že ničkolikokrat izveden duet, ki je eden od stebrov klasičnega baleta. Mlad solistični par iz Madrida je kasneje prepričal še v sodobnem izrazu ob izvedbi čutno temperamentne koreografije Symbiosis Altea Nuneza Nieta. Naslednji je bila izvedba sodobne koreografije Leave Me, ki jo je na glasbo F. G. Händela ustvarila Valentina Turcu, odplesala pa Iva Vitić Gameiro in Guilherme Gameiro Alves. Njuna občuteno predana interpretacija dialoga dveh telesnih in čustvenih svetov je preprosto očarala, kar je občinstvo nagradilo z vztrajnim aplavzom, ki je plesalca privabil na drugi poklon. Tretji vrhunec pa je bil nastop Emilie Vuorio in Arthurja Abrama v pas de deuxu Black And White, ki ga je ustvaril Mario Radačovsky; nastopajoča sta navdušila z izjemnim prepletom sodobnega dramskega izraza in igrivih klasičnih elementov.
Če se v nadaljevanju najprej osredotočim na domače plesalce in koreografije, ki smo jih že (večkrat) videli, potem velja zapisati, da sta zaključni pas de deux Tatjane in Onjegina v koreografiji Valentine Turcu zelo doživeto odplesala Jelena Lečić in Anton Bogov, v balkonski sceni Romea in Julije iste koreografinje pa se je s Catarino de Meneses odlično ujel Ionut Dinita. Yuya Omaki je blestel v grand pas de deux iz Gusarja, s soplesalko Asami Nakashima pa sta poustvarila tudi sceno iz Clugovega Peer Gynta. Petar Đorčevski se je najprej izkazal kot zanesljiv partner Susanni Salvi v pas de deuxu Odile in Siegfrida iz Labodjega jezera, nato pa s Tjašo Kmetec obudil duet Lare in Komarovskega iz Doktorja Živaga, ki ga je z ljubljanskim baletom ustvaril priznani češki koreograf Jiri Bubeniček. Nina Noč se je ob umirjeno ezoterični prinčevski drži Flavia Salamanka izkazala z lepimi balansi v pas de deux iz Giselle.
Simpatije je s karakterno najbolj izstopajočo točko, priredbo Brelovega Les Borugeois, La vie en Rose šaljivo nasmejal Dinu Tamazlacaru. Moldavski plesalec, ki trenutno pleše v Berlinu, se je pred tem izkazal že v Silfidah v družbi lahkotno čarobne Ksenie Ovsyanick, ki je samostojno prepričala tudi v solu iz baleta M-Dao Yabine Wang. Jakob Feyferlik se je v grand pas de deuxu iz Esmeralde izkazal z lepimi skoki in piruetami, s soplesalko Natascho Mair pa sta v točki Luminous z mehkim prepletanjem pričarala nedolžno belo mehkobo. Koncert sta zaključila Elena Andreoudi in Eno Peci z Adagiettom na glasbo Gustava Mahlerja, ki ga je ob tej priložnosti koreograf Renato Zanella podaril slovenskemu baletu.
