Vsak ima svojo Ferrante

Zdaj se je Neapeljski cikel v dobrem prevodu Anite Jadrič zaključil tudi v slovenščini. V četrtem delu pripelje pisateljica Elena Ferrante romaneskno pisateljico Eleno Greco nazaj v rojstno mesto, nazaj k mladostni ljubezni in k mladostni prijateljici, nazaj k materi in drugim izhodiščem. Življenje najprej raste, raste ljubezen, rastejo otroci, raste literarna slava, potem pa začnejo življenja in junaki odhajati, pešati, umirati, izginjati.

Italija

Po vseh izvrstnih (ameriških) filmih smo mislili, da vemo, kako se mafija razrašča in perpetuira, ampak noben film nam ni tega pokazal tako sugestivno. Eden od trikov Elene Ferrante je, da besede mafija (ali camorra ali kateregakoli znanega označevalca) sploh ne uporabi, njene akterje opisuje, kot jih pač vidi punčka in mlada punca, ki stvari še ne zna poimenovati z naučenimi imeni. Ves prvi del (Genialna prijateljica) razbiramo te družine iz soseščine tako kot vseh druge družine, šele na koncu doumemo, da smo bili pravzaprav priče genezi mafije. V drugem delu (O novem priimku), ko smo še v Neaplju, in v četrtem delu, ko smo spet tam, postane ta del zgodbe bolj transparenten, ker postanejo tudi mali mafijci tako veliki, da bi avtorica težko igrala na karto potujitve.
V drugem, tretjem (O tistih, ki bežijo, in tistih, ki ostajajo) in četrtem delu pokaže podobno mojstrstvo pri izpisovanju vseh struj italijanske teoretične in praktične levice od proletarskih do aristokratskih okolij. Preden zares dojamemo, da "poznamo" pripadnika Rdečih brigad, sta skoraj že v zaporu.

Ustvarjalka

Neapeljski cikel je tudi zgodba o intelektualni formaciji dekleta iz revnega okolja, zgodba o Eleninem tipajočem vstopanju v izobraženske, humanistične in literarne kroge. Od šolske knjižnice in fascinacije nad Časom deklištva v prvem delu, preko obiska stanovanja profesorice Galianijeve v drugem delu (ko Elena prvič začuti, "kako prijetno je priti v novo okolje, ki bi lahko bilo odklonilno, in odkriti, da je že pred tabo prišel tja dober glas o tebi"), do enega zadnjih spoznanj v zadnjem delu, da je vse, kar je napisala kot nekoč zelo uspešna pisateljica, izgubilo težo in moč in več nima bralcev.
Elena je na začetku neizmerno občudovala ljudi, ki imajo doma knjižnice, ampak tudi ko bodo na koncu imeli ti ljudje v knjižnicah njene knjige, bo za njih še vedno intelektualka prve generacije. Še vedno bo nihče, ki si je tako želel biti nekdo, da je bil za to pripravljen narediti karkoli, kot ji bo nekoč očitala bivša tašča (ki je, zaščitena s pedigrejem, naredila marsikaj nizkotnega, da bi nekdanjo snaho onemogočila).
Elenini dvomi o lastnem delu so dvomi prišleka v okolju, v katerem je dostop do znanja prirojen. Nenehno primerjanje s privilegiranimi je pri njej potencirano še z nenehnim bojem z Lilinimi talenti oziroma fiksno idejo, da bi Lila, če bi pisala, pisala bolje. Vendar bi lahko te posebne okoliščine tudi abstrahirali, izpisovanje Eleninih strahov in blokad - pa tudi užitka v delu in veselja ob sprejetosti - je tako dobro, da je univerzalno. Verjamem, da bi to morali biti občutki slehernega ustvarjalca.

Ženska

Elena in Lila sta bili rojeni leta 1944, danes bi bili torej stari 76 let. Eleni se je uspelo iztrgati iz patriarhalnega juga in njen študijski čas je bil čas seksualne revolucije, ampak navsezadnje je tudi Lila, ki ni študirala in se nikoli ni premaknila iz Neaplja, še iz svoje četrti ne zares, osvobojena ženska. Obe sta stopili neskončno daleč od družinskih vzorcev, ki so bili še za generacijo njunih staršev samoumevni in edini mogoči.
Če ste presenečeni nad tem, koliko svobode so si tako zgodaj izborile te literarne junakinje, pomislite na junakinje Zlate beležnice Doris Lessing. Tam imajo z družbo, moškimi in lastnim ustvarjanjem zelo podoben "love-hate relationship" (levičarske) matere samohranilke takoj po drugi svetovni vojni.