Darinko Kores Jacks
Pri okvirni orientaciji in določanju preferenc sredi zares skoraj neskončne internetno posredovane glasbene ponudbe pridejo (pod)zvrstne, slogovne in še kakšne opredelitve posameznega izvajalca, albuma, skladbe ... načeloma še kar prav, celo bolj kot nekoč. In to čeprav jih vsaj v sodobni avtorski glasbi morda celo ne gre jemati pretirano resno.
Medsebojno oplajanje in (bolj ali manj gladko) prepletanje kompozicijsko ali/in improvizacijsko pa historično, geografsko, socialno, etično, estetsko, duhovno, svetovnonazorsko, celo politično ... in še kako drugače raznolikih pristopov je v kar zajetnem segmentu glasbene ustvarjalnosti že zdavnaj postalo nekakšen nadpristop. Kdaj je že Bojan Cvetrežnik - menda prav v Mariboru kot producent enega od programskih sklopov Festivala Lent - govoril o "enoglasbi", ki pa ima kot pojem in pojav (pa ne nujno pod tem imenom) še neskončno daljšo (pred)zgodovino.
Mednarodni trio Wild Strings z domicilom v Ljubljani ter izkušnjami nastopanja in spoznavanja glasbenih tradicij na najrazličnejših koncih sveta obstaja šele kakih pet let, se pa že od vsega začetka kar dobro vklaplja v enoglasbeni "predalček". Sestavljajo ga glasbeniki mlajše srednje generacije: slovaška violinistka Petra Onderufova, francoski violončelist Toby Kuhn in slovenski kitarist (pa tudi vokalist in multiinstrumentalist) Aleksander Kuzmić. Nedavno so pri ljubljanski založbi Celinka izdali tretji (drugi studijski) album Bendjistan, ki so ga - skupaj z nekaj starejšimi skladbami - v soboto zvečer predstavili tudi v kar spodobno napolnjenem mariborskem kulturno-glasbenem klubu KGB.
Na prvi prisluh nič pretirano vznemirljivega, kar bi že po nekaj prepoznavnih tonih agresivno pritegnilo vso pozornost; a ob daljšem in bolj zbranem poslušanju vse bolj zanimivo, tudi umetniško prepričljivo in unikatno. Tehnika igranja in interakcije med glasbeniki dokaj očitno izvira iz pristopov in principov klasične resne glasbe, le tu in tam začinjene z diskretnimi odtenki jazzovske improvizacije. Melodika in še posebno ritmične strukture pa se navezujejo na najrazličnejše ljudske tradicije - s poudarkom na iberskih, panonskih in še posebno balkanskih, a našli bi se tudi odmevi česa za tukajšnje pojme bolj eksotičnega.
Že ime novega albuma asociira na nekakšno izmišljeno, morda pravljično deželo "za devetimi gorami in devetimi vodami", kar skupino še bolj približuje imaginarni etnoglasbi z izrazitim, čeprav ne nujno poudarjenim in izpostavljenim kreativnim pristopom. Hkrati pa ji odpira široke perspektive nadaljnjega razvoja. In - sodeč po odzivih na dobro uro in četrt trajajočem koncertu - tudi poti do širšega občinstva, čeprav daleč od kake komercialne masovnosti.
