V Galeriji Miroslava Kraljevića (GMK) v Zagrebu so sinoči, 26. avgusta, odprli razstavo "Arhitektura. Skulptura. Sjećanje - Umjetnost spomenika Jugoslavije 1945-1991". GMK je neodvisna in neprofitna platforma ter prostor za sodobno umetnost, posvečen razvoju, raziskovanju in predstavljanju ter dokumentiranju sodobnih umetniških in intelektualnih praks, ki analitično in kritično presprašujejo sedanjost, posebno odnose med politiko in estetiko. Razstava Arhitektura. Skulptura. Spomin. Umetnost spomenikov Jugoslavije 1945-1991 je nastala v organizaciji Galerije Dessa iz Ljubljane in soorganizatorjev lani. Odprli so jo 9. marca lani, tik pred pandemijo.
Kljub pandemiji je bila razstava zelo odmevna, gostovati namerava po mestih nekdanje Jugoslavije. Zagreb je prva postaja po Kopru, kjer so jo marca letos predstavili v skladišču solin Libertas. V galeriji Dessa ter uredništvih revije AB - Arhitektov bilten in platforme Architectuul so sredi marca 2019 pričeli pripravljati razstavo in publikacijo. Kustosi so na podlagi visoke arhitekturno-umetniške vrednosti objektov in izjemne kontemplativnosti prostorskih zasnov izbrali 33 spomenikov oziroma spominskih kompleksov iz vseh republik in avtonomnih pokrajin nekdanje Jugoslavije. Naloga je bila zahtevna, saj je izjemnih spominskih stvaritev na tem območju še mnogo več. Razstavo so pripravili v sodelovanju s strokovnjaki - pisci, fotografi in institucijami iz nekdanje Jugoslavije in tudi širše, s katerimi so položili temelje sodelovanja v prihodnje. Z razstavo želijo pokazati in ovrednotiti izjemnost arhitekture jugoslovanskih spomenikov, ki jo poleg estetske in konstrukcijske inovativnosti nadgrajuje samosvoj umetniški izraz.
Izstopajo spomeniki žrtvam NOB
Po skoraj tridesetih letih od razpada Jugoslavije se lahko z distanco sprehodimo skozi del skupne arhitekturne zgodovine. Dediščine jugoslovanske arhitekture so se pred skoraj desetletjem lotili v Udruženju hrvatskih arhitekata v sodelovanju z Umetnostno galerijo Maribor, in sicer z regionalno zasnovanim projektom Nedokončane modernizacije - Med utopijo in pragmatizmom - Arhitektura in urbanizem v nekdanji Jugoslaviji in državah naslednicah, predlani pa z globalno razstavo v newyorški MoMA-i z naslovom H konkretni utopiji: Arhitektura v Jugoslaviji 1948-1980.
V arhitekturi in umetnosti nekdanje Jugoslavije izstopajo spomeniki žrtvam narodnoosvobodilne vojne, ki nas skozi izjemno umetniško govorico spominjajo in opominjajo na dostojanstvo človeškega življenja in smrti. Močno so zaznamovali javni odprti prostor nekdanje skupne države. Njihova unikatna arhitekturno-umetniška zasnova jih je postavila v polje brezčasnosti, ki ni omejeno z geografskimi in kulturnimi mejami, starostjo, raso ali političnimi nazori. Snovali so jih najprepoznavnejši arhitekti in kiparji iz vseh jugo republik, kot so Bogdan Bogdanović, Edvard Ravnikar, Vojin Bakić, Dušan Džamonja in mnogi drugi. Ti so namesto režimske simbolike v svojih stvaritvah prepletali sodobnost, preteklost, mistiko, elemente antičnih nekropol, etnografijo in prostorsko poetiko.
Spomeniki so večinoma zasnovani kot kiparsko-arhitekturni objekti, abstraktne arhitekturne skulpture. Mnogi so bili zgrajeni iz betona, ki so ga z oblikovanjem in obdelavami povzdignili v plemenit material. Postavljeni so na avtentičnih lokacijah, na zgodovinskih prizoriščih, oblikovanih kot komemorativne poti. Vsak od spomenikov pripoveduje zgodbo, povezano z dogodki in žrtvami, ki jih obeležuje.
Politična umetnost in hipsterski artefakti
Spomeniki so tudi politična umetnost. A pri predstavljenih spomenikih to niti ne zmanjšuje niti ne povečuje njihove umetniške vrednosti. V njih se zrcali nekaj drugega: so brezkompromisen poklon človečnosti, pieteti do žrtev, podani skozi individualni umetniški izraz avtorjev.
Jugo spomenike danes hipstersko izkoriščajo celo za snemanja reklam in glasbenih videospotov, pa tudi za modne piste
Z razpadom Jugoslavije na posamezne samostojne države leta 1991 je začela - kot da - izzvenevati tudi potreba po spoštovanju spomina, ki ga izražajo spominska obeležja. Zato so spomeniki danes po posameznih območjih različno obravnavani in v različnem stanju. Ponekod ohranjajo spoštljiv spomin na preteklost in prizadevanja minulih generacij, drugod so zapuščeni in prepuščeni propadu ali pa celo oskrunjeni. Zaradi njihove abstraktnosti jih danes izkoriščajo v takšne ali drugačne namene: od snemanja reklam in glasbenih videospotov do modnih pist. Postali so ponekod hipsterski artefakti. Takšna (zlo)raba spomenikov - privoščijo si jo tisti, ki s preteklostjo ne čutijo oziroma je ne poznajo in je zato tudi ne morejo spoštovati - je omalovaževanje dostojanstva žrtev ter spomina nanje.
Slave niso vredni?
Zanimiv komentar je o jugo spomenikih na FB objavil Angel Polajnko. "Zakaj takšni monumentalni spomeniki propadajo in zakaj propada umetnost najeminentnejših umetnikov Jugoslavije? Na prvo vprašanje je treba jasno odgovoriti: spomeniki so bili postavljeni nekomu, ki si spomenikov ni zaslužil. Danes jih obožuje le peščica ljudi, večina, ki naj bi obujali ponos, vznesenost in spoštovanje, pa do tistih, ki so jim spomeniki namenjeni, tega ne čutijo. Spomeniki so bili vsiljeni mimo volje ljudstva. Dejansko stanje namreč to dokazuje. Drugo vprašanje pa je, zakaj so največji, najboljši umetniki ustvarili te spomenike. Zato, ker jih je režim kupil. Bili so navadni mezdni delavci posebnega pomena, ki so na tak način lepo služili, da so poveličevali naročnike, ki so vladali. Žal čas vse bolj kaže, da so stavili predvsem na honorarje, ne pa na slavo naročnikov, ki jih naj spomeniki slavijo na vekov veke. Propad spomenikov jasno kaže, da tisti, ki so spomenike naročali, predvsem za svojo slavo, slave niso vredni!"
Z razstavo načrtujejo gostovanja v vseh nekdanjih jugoslovanskih republikah. Spodbuditi želijo zrelo in spoštljivo presojo umetniško arhitekturne vrednosti spomenikov nekdanje države, opozoriti na njihov kulturni in kontemplativni pomen ter s tem prispevati k vzdrževanju in ohranjanju spominskih območij. Prav tako želijo predstaviti izjemno, napredno in še vedno sodobno umetniško govorico njihovih ustvarjalcev, ki presega površnost iskanja drugačnega, eksotičnega, slikovitega in nepoznanega. Spomeniki so vezi s preteklostjo, opominjajo na dostojanstvo človeškega življenja in smrti. In spomina.
Od slovenskih spomenikov so na razstavi Bukovško polje, 1950, Jože Plečnik, Draga, 1953, Edvard Ravnikar, Boris Kalin, Kampor, Hrvaška, 1953, Edvard Ravnikar, Marij Pregelj, Podljubelj, 1954, Boris Kobe, Osankarica, 1959, Slavko Tihec, Gradec, Avstrija, 1961, Boris Kobe, Ilirska Bistrica, 1965, Janez Lenassi, Živa Baraga, Dražgoše, 1976, Boris Kobe, Ive Šubic, Stojan Batič, Pst, pot, Ljubljana, 1957-1962, 1972-1985, 1985, 2016, Vlasto Kopač, Božo Pengov, Mitja Omersa, Franc Kastelic, Jože Štoka, Janez Koželj. Največ spomenikov je v avtorstvu srbskega arhitekta, nekdanjega beograjskega župana in disidenta, Bogdana Bogdanovića. Njegovi so spomeniki Kruševac v soavtorstvu pa samostojna dela - Jasenovac, Hrvaška, Mitrovica, Kosovo, Štip, Makedonija, Dudik, Vukovar, Pupina, Štulac, Garavica, Bihać. Avtor mnogih je tudi Miodrag Živković (Tjentište, Sutjeska, Kadinjaća), intervju z njim so posneli za razstavo. Dušan Džamonja je zasnoval Moslavino, Podgaršić (skupaj z Vladimirjem Veličkovićem) in Kozaro.
Prva črnogorska arhitektka
Edina arhitektka na razstavi je Svetlana Kana Radević (1937-2000) s spomenikom Barutana, Črna gora, 1980. Je prva arhitektka v Črni gori. Fakulteto za arhitekturo je končala v Beogradu. Vzporedno s študijem arhitekture v Beogradu je študirala tudi umetnostno zgodovino na filozofski fakulteti. Diplomirala je iz arhitekture leta 1963, pod mentorstvom profesorjev Kliske, Martinovića in Bogdanovića. Magistrirala je na Univerzi v Pensilvaniji, pri slovitem Louisu Kahnu (1972/73). Strokovno se je usposabljala v Parizu, Salzburgu, Moskvi in na Japonskem, v studiu Kiša Kurokave. Bila je polnopravna članica Doclean Academy of Sciences and Arts, članica Ruske akademije za arhitekturo in gradbeništvo, prva podpredsednica Matice crnogorske, članica črnogorskega centra PEN, Unesca. Bila je prejemnica številnih prestižnih nagrad, republiške in zvezne nagrade Borba (1968).
Obiščite spletno stran brez oglasov.
