Jasna Marin
Ivan Stanislav Klaneček je izumitelj na področju gradbeništva s številnimi patenti, desetletja je bil tudi sodni izvedenec in cenilec za gradbeno stroko. Poleg tega je avtor knjige Z izumi in patenti v širni svet. V svoji bogati karieri je tudi v sodelovanju z več inštituti v Sloveniji in tujini skrbel za izboljšave pri prenovah, sanacijah in zaščitah zgradb. Saniral je okoli 500 stavb, med njimi številne kulturnozgodovinske objekte, ki sta jih poškodovala vlaga in zob časa, denimo samostanski kompleks v Kostanjevici na Krki, sakralne objekte arhitekta Jožeta Plečnika, Tartinijevo palačo v Piranu, stavbo Državnega zbora Republike Slovenije, kompleks Mladike v Ljubljani, zasebno palačo nacionalnega pomena na Siciliji, grad v Oriolu v Kalabriji, glavno pošto v Münchnu, številne hiše in vile po Sloveniji.
Z Ivanom S. Klanečkom smo se pogovarjali o tem, kaj so najpogostejši vzroki za čezmerno vlago v stavbah. "Tema je večno aktualna, še zlasti glasno govorimo o njej po letošnjih poplavah, ko je voda prizadela številne hiše in druge objekte po Slovenji," poudarja Klaneček in oriše, da vlage v stavbah ne povzročajo zgolj poplave. "Čezmerno vlago v fasadi in notranjih zidovih stavb lahko izzovejo neizolirani temelji, slaba ali dotrajana hidroizolacija objekta, neustrezna drenaža, nepravilno odvajanje vode od objekta, zamakanje, neustrezno zračenje. Škoda lahko nastane tudi zaradi poškodb v vodovodni napeljavi. Zelo kmalu postanejo posledice vdora vlage skozi obod stavbe vidne tudi s prostim očesom. Posledice delovanja vlage se kažejo kot umazano sivi madeži na fasadi, poškodbe na zidovih in odpadanje ometa."
Propadanje fasade
Dlje ko je čezmerna vlaga prisotna v stavbah, večje so težave. "Dolgotrajna vlaga razkraja zdravo gradbeno tkivo, torej vezivo za gradiva v fasadi, in fasada začne propadati. Propadanje fasade se začne pri temelju in se lahko nadaljuje po vertikali tudi do drugega nadstropja," pojasnjuje Klaneček.
Na vprašanje, kakšen proces se dogaja v materialih, ki povzroči razpokanje fasade, odgovori: "V gradivih so kamenčki, glina, razni silikati in najrazličnejši minerali, med njimi tudi soli. Dokler so soli v gradivih fasade in zidov v takšni obliki, kot je kuhinjska sol, torej v kristalih, z njimi nimamo težav, ko pa nanje dalj časa pritiska vlaga, se soli raztopijo in postanejo največji sovražnik stavb. Raztopljene soli potrebujejo večkratni volumen, zato se omet napne in razpoka, poleg tega se na fasadi pojavijo biološke naslage, torej mahovi, plesni, glivice, alge."
Okuženi stene, stanovalci, oblačila
"Tudi v notranjosti doma hitro zaznamo posledice čezmerne vlage, saj se na stenah pojavijo madeži in biološke naslage, ki so v notranjosti stavb veliko bolj aktivne, še zlasti v zaprtih prostorih, ki se ne zračijo pravilno in dovolj pogosto, to pa biološkim naslagam zelo ustreza. Te tudi cvetijo, kot vsi biološki stvori, in oddajajo trose. Trosi so mikrodimenzij, zato nevidni s prostim očesom in se nalagajo na človeka, na kožo, lasišče, stanovalci jih tudi vdihavajo. Trosi vplivajo na zdravje ljudi, ki bivajo v takšnih vlažnih prostorih," razlaga Klaneček. Dermatologi in pulmologi težko ugotavljajo, od kod izvirajo težave, prav tako težko pri tem pomagajo. "Vedno več ljudi iz takih bivalnih prostorov ima nenavadne diagnoze za svoje bolezni," ugotavlja sogovornik. "Ne samo da se s trosi okuži človek, temveč se okuži tudi vsa oprema v stanovanju ter hrana in oblačila. Ob večletni prisotnosti bioloških naslag v stanovanju se lahko razvije tudi lesna ali zidna goba. Ta je rak za stavbe." Klaneček opozarja, da se prostori v vlažnih stavbah zelo težko segrejejo. "Več ko je vlage v zidu, manjša je akumulacija toplote."
Naprej ogled stavbe
Če pustimo, da vlaga dalj časa razjeda stavbo, prej ali slej postane negotova tudi statična trdnost objekta. "Vlažni materiali oslabijo statiko stavbe tudi do 70 odstotkov," iz izkušenj pove Klaneček, zato opozarja, da se je treba čim prej pravilno lotiti sanacije. Objekt je treba najprej stabilizirati in poskrbeti za ustrezno hidroizolacijo.
Še preden se lotimo sanacije, pa je treba opraviti temeljit pregled stavbe. " K bolni stavbi je treba pristopiti podobno kot zdravnik k bolnemu človeku. Pri ogledu hiše je pomembno, da se seznanimo z gradivi, s katerimi je hiša grajena. Če gre za starejšo hišo, je ta morda še iz zbite ilovice ali iz glinene opeke ročne izdelave, sodobnejše stavbe pa so zgrajene bodisi iz industrijske glinene opeke, betonskih blokov, betona, porobetona, lesa bodisi je montažna. Objekt moramo raziskati, diagnosticirati težavo, nato narediti projekt ali elaborat, ki določa postopek obnove stavbe, zatem sledi izvedba sanacije," našteva Klaneček.
Pravilno izsuševanje stavbnega “ožilja”
Pri stavbah, ki so jih prizadele poplave ali so dolgo časa izpostavljene vlagi, je treba do določene meje izsušiti zidove in estrihe, vendar je pri tem delu nujna previdnost. Z nepravilnim izsuševanjem se lahko naredi velika škoda na stavbi. “Predstavljajte si stavbo kot organizem, ki ima ožilje in številne drobne kapilare. Z uporabo stroja za izsuševanje se iz ožilja in kapilar izsesava voda. In kaj se zgodi, če se izsuševanja ne lotimo pravilno? Tega izsuševanja ni in ni konec, ker vlaga v poškodovane stavbe nenehno prehaja iz zemlje v temelje in navzgor po zidovih. Zato je treba izsuševanje izvesti zgolj do določene meje, da se doseže optimalna vlažnost materialov, nato pa je treba “ožilje” pri “nogah” zapreti, da ne srka več vlage iz zemlje,” razlaga Klaneček. “Noge” oz. temelj je zato treba stabilizirati in poskrbeti za ustrezno hidroizolacijo, preden se lotimo sanacije zidov.
Prvi korak: stabilizacija in hidroizolacija
Delo se začne pri "nogah". "Temelj je treba stabilizirati in ojačati s sondami. Ko je stabilizacija dosežena, se po približno desetih dneh lotimo hidroizolacije. Včasih se je hidroizolacija delala na predhodno zgrajen nadomestni temelj, ker je obstoječi dotrajal ali ga zgradba ni imela. Do danes sta tehnika in tehnologija napredovali, stabilizacijo in hidroizolacijo je možno izvajati sondažno z ekspanzivnimi, hidrofobnimi, mineralnimi masami in ustreznimi silikoni ter ustrezno tehnološko opremo," razloži Klaneček in doda, da je postopek s sondami izjemno učinkovit.
"Pri injektiranju mineralnih materialov s sondami nastane med obstoječimi in novimi materiali stik, lahko tanek kot las. Vendar je treba ta prostorček zapolniti, zato ga za stabilizacijo zidu injiciramo s silikonom," postopek opiše strokovnjak.
Trajnost tudi pri prenovi
Pri trajnostno grajeni ali prenovljeni zgradbi je zelo pomembna kultura bivanja v zdravem bivalnem prostoru, z zdravo mikroklimo, ki zagotavlja optimalno temperaturo med 18 in 22 ºC in optimalno zračno vlago od 45 do 65 odstotkov vse leto. To dosežemo zlasti z uporabo naravnih paroprepustnih gradbenih materialov, ne pa s sintetičnimi materiali, opozarja Ivan S. Klaneček.
Drugi korak: obnova fasade in notranjega ometa
Klaneček po dolgoletnih izkušnjah s sanacijami vlažnih stavb opaža, da se okužbe zajedajo tudi do 20 mm globoko v zidove, zato je treba zidove, pa naj bodo opečnati, kamniti, betonski ali mešanih materialov, očistiti in stike poglobiti do 20 mm. Pred nanašanjem sanacijske fasade je treba odbite površine dezinficirati in nanesti preparat proti raztopljenim solem oziroma raztopljene soli kristalizirati v prvotno stanje.
Sledi oblaganje objekta s sanacijskimi materiali. Sogovornik pojasnjuje, da se za sanacijo vlažnih zidov zidanih stavb uporabljajo mineralni ometi, s katerimi se oblagajo "bolne" fasade in zidovi v stavbah. "Bistvo tega oblaganja je paroprepustnost; ti materiali morajo prepuščati vlago navzven, ne pa od zunaj navznoter. Te lastnosti dosežemo z uporabo sušilnih mineralnih ometov, ki ne vsebujejo topil, razredčil in umetnih snovi. Na fasado se nanašajo v treh slojih. Prvi sloj je vezni sloj med poškodovano steno in funkcionalnim slojem. Debel je 20 mm, če je potrebna večja debelina, se nanaša v več slojih do največ 60 mm. Kot tretji sledi zaključni ali izravnalni sloj, ki se nanaša z zglajevanjem v debelini približno 3 mm. Ometi se nanašajo strojno ali ročno, vselej na predhodno navlaženo podlago. Po končanem ometavanju je treba zid zaščititi pred sončno pripeko in izsuševanjem zaradi vetra," zaključuje postopek Ivan S. Klaneček. Enako kot obnova fasade poteka tudi obnova notranjih sten v hiši ali kakšnem drugem objektu.
Tretji korak: barvanje fasade in sten
Da bi sanirane stene ohranjale paroprepustnost, je najbolje, če jih obdelamo z naravnimi, torej mineralnimi materiali, ki por v steni ne zaprejo, temveč omogočajo nemoten pretok zraka od znotraj navzven. "Po opravljeni sanaciji z ometi sledi končna obdelava sten, ki se prične z nanosom globinskega paroprepustnega penetratorja – ta mineralna emulzija ima enako stopnjo paroprepustnosti kot prej opisani sanacijski ometi. Emulzija utrdi podlago in pripravi površino za naslednje nanose bioapnenih materialov." Na vprašanje, kaj je glavna razlika med mineralnimi in sintetičnimi emulzijami, Klaneček odgovori, da se sintetična emulzija zadrži na površini in jo zapre, medtem ko mineralna prodre v steno in omogoča pretok vlage navzven in s tem uravnava relativno vlažnost zraka v bivalnem prostoru. Enako velja za izravnalno maso in barve.
Po emulziji sledi nanos mineralne izravnalne mase (kita) na apneni osnovi, ki jo izberemo glede na potrebe, saj je na voljo v različnih granulacijah, grobi, srednje grobi in fini. Tudi ta omogoča nemoten pretok zraka. Izravnalni masi sledi še končna faza obdelave z mineralno apneno paroprepustno barvo - fasadno za zunanje stene in notranjo barvo za notranje zidove -, ki se nanaša v dveh slojih. "Prav mineralni materiali so zaviralci bioloških naslag, kar pomeni, da preprečujejo razvoj mikroorganizmov. Omogočajo odzračevanje zraka in vlage iz prostora skozi stene navzven, hkrati ne prepuščajo vdora vlage od zunaj, zaradi česar ekološko obdelane stene z mineralnimi materiali zagotavljajo občuten prihranek pri ogrevanju," sklene Ivan S. Klaneček.
