Zrak je nujen za življenje, prezračevanje stanovanj pa za zdravje

Zrak je nujen za življenje, hkrati pa je zastonj, zato se zdi, kot da je brez vrednosti. Nasprotno, čist zrak je najbolj dragocena dobrina.

Tradicionalne in sodobne stavbe

Stavbe se spreminjajo.

Tradicionalne stavbe so netesne, zrak prehaja skoznje, vstopa in izstopa pri odprtinah in netesnostih. Tudi ob zaprtih oknih so prostori vsaj malo prezračeni, ob močnem vetru vidno plapolajo okenske zavese. Izgube zraka in s tem toplote so velike, stanovalci bolj ogrevajo in se topleje oblečejo. Slabi strani tradicionalne gradnje sta večja raba energije in slabše bivalno udobje.

Sodobne stavbe so zrakotesne, da iz njih ne uhajata topel zrak in s tem energija. So energijsko tako učinkovite, da za njihovo ogrevanje zadošča zgolj delček energije za ogrevanje tradicionalnih stavb. Omogočajo kakovostno bivanje ob majhnih stroških in majhni rabi energije.

Cenejše je, če se učimo ob tujih napakah

Pred pol stoletja, v času prve energetske krize, so začeli tesniti stavbe, da bi zmanjšali ventilacijske toplotne izgube. Energijski prihranki so bili znati. Zaradi neprimernih ukrepov za varčevanje z energijo, predvsem zaradi ukinitve prezračevanja, pa so se pogoji za bivanje tako poslabšali, da so stanovalci množično zbolevali. Posledica tesnjenja je sindrom bolnih stavb (SBS).

Povečanje energetske učinkovitosti na račun kakovosti bivanja je napaka. Pri nas so te napake prepogoste, zato vsak četrti stanovalec živi nezdravo. Iz tujih napak se lahko učimo, kako je možno kakovostno in varčno bivati. Ni treba, da se učimo iz lastnih.
​

Tri vrste prezračevanja

Prezračevanje z odpiranjem oken imenujemo naravno prezračevanje. Skozi odprta okna vstopa zunanji, svež zrak in izstopa notranji, onesnažen zrak. Potreben čas zračenja je odvisen od vetra, prepiha v stavbi, temperaturne razlike, velikosti okenske odprtine in podobnega, na splošno pa je treba intenzivno prezračiti vsaki dve uri za pet minut. S svežim zrakom vstopajo tudi mrčes, hrup in prah, z odpadnim zrakom pa odteka toplota.

Prezračevanje z ventilatorjem imenujemo mehansko prezračevanje. Odvodni ventilatorji so v obremenjenih prostorih, svež zrak pa vdira v bivalne prostore skozi prezračevalne odprtine in rege; podoben učinek ima mehansko krmiljenje prezračevalnih rešetk. Primernejše je kontrolirano prezračevanje z vračanjem toplote (rekuperacijo), pri čemer dovodni in odvodni ventilator zagotavljata zadostno neprekinjeno prezračevanje, filtri prestrežejo nečistoče iz zraka, toplota pa ostaja v stavbi. Sveži in odpadni zrak sta ločena, nečistoče odpadnega zraka se ne morejo vračati v sveži zrak.

Tretji način, hibridno prezračevanje, je kombinacija obeh. Ob neugodnem vremenu deluje mehansko prezračevanje z vračanjem toplote, spomladi in jeseni se prezračuje naravno, poleti, ob ekstremni vročini, pa se intenzivno prezračuje ponoči, da se stavba hladi.

Urbane legende prezračevanja

Radi imamo pravljice. Zlasti pozorno prisluhnemo, če opisujejo kakšne skrivnosti ali nevarnosti. Lažni preroki, ki napovedujejo slabe dogodke, imajo mnogo poslušalcev. Ljudska domišljija je polna zgodb o prezračevanju.

• Ste slišali, da centralna kurjava suši zrak? To ni res, zrak se suši ob čezmernem ogrevanju in pretiranem prezračevanju.

• Pa tisto, da se okna ne dajo odpirati v stavbi z rekuperacijo? Seveda se lahko odpirajo, le da takrat tudi toplota uhaja skozi okna.

• Nekatere pravljice se zdijo verodostojne, saj se začnejo tako: "Sosed prijatelja montira prezračevalne naprave in pravi, da prezračevalnih kanalov ne gre očistiti, v njih mrgoli bakterij in virusov, zato si tega ne bo vgradil nikoli!" Tipična urbana legenda o strokovnjaku in skriti nevarnosti, vendar je daleč od resnice. Za prezračevanje stanovanj so primerni centralni sistemi, niti teoretičnih možnosti ni, da bi se v njih razvijali mikroorganizmi. Po enem kanalu vstopa čist, filtriran in temperiran zrak, po drugem kanalu izstopa onesnažen in obremenjen zrak, vse nečistoče v zraku gredo iz stanovanja. Popolnoma druga zgodba pa so veliki klimatski sistemi poslovnih stavb in hotelov, pri katerih je prezračevanje združeno s klimatizacijo, to je leglo okužb. Še hujše je pri neustreznih prezračevalnih sistemih, pri katerih se del odpadnega zraka vrača v bivalne prostore (recirkulacija); te bi morali že zdavnaj ukiniti ali posodobiti.

Podrobnosti prezračevanja

Za stanovanje s površino 80 m² in prostornino 200 m³ zadošča prezračevalna naprava z zmogljivostjo vsaj 100 m³/h. Zrak v stanovanju se mora zamenjati vsaj v dveh urah, torej je treba dosegati volumsko izmenjavo 0,5/h. Po standardu to zadošča, v šoli bi temu rekli zadostno, dvojka. Odlično prezračevanje je malo intenzivnejše, izmenjava 0,7/h. Ker si vi zaslužite najboljše, si boste vgradili centralno prezračevalno napravo z vračanjem toplote in izmenjavo 0,7/h. Le tisti, ki so zadovoljni z minimalno plačo, se bodo zadovoljili z zadostnim prezračevanjem.

Poznamo štiri stopnje prezračevanja:

• Minimalno, ko je stanovanje dalj časa prazno, je 0,2/h.

• Zmanjšano, ko vas krajši čas ni doma, je okoli 0,3/h.

• Normalno, ko ste doma, je med 0,5/h do 0,7/h.

• Intenzivno, ko je stanovanje bolj obremenjeno, ko prismodite mleko, kuhate zelje ali gostite prijatelje. Takrat vključite kuhinjsko napo in odprete okna.

Hitrost gibanja zraka v prezračevanih prostorih je tako majhna, da tega sploh ne občutite. Temperatura dovedenega zraka je podobna prostorski, prezračevanje je neslišno in brez prepiha.

Mehansko prezračevanje

Za zrakotesne stavbe je primerno mehansko prezračevanje z vračanjem toplote. Centralno prezračevanje deluje tako, da se zajame svež zrak na strani hiše, ki je najmanj obremenjena, nato ga ventilator vodi skozi filtre in toplotni menjalnik, kjer se ogreje s toploto odpadnega zraka in vstopa po kanalih v bivalne prostore (dnevna soba, otroška soba, spalnica). Od tam gre pod vrati preko nevtralnih prostorov (hodniki, stopnišča) do obremenjenih prostorov (sanitarije, kuhinja), od tod pa po odvodnih kanalih do prezračevane naprave, odda toploto in zapusti stavbo. Stavba je stalno prezračevana s svežim zrakom, toplota pa ostaja v stavbi.

Posamezne prostore je možno prezračevati z lokalnimi prezračevalnimi napravami, ki imajo enako zasnovo: po dva ventilatorja, toplotni menjalnik in ločeni kanali za dovod in odvod. Slabosti lokalnih naprav so, da je učinkovitost prezračevanja slabša, da so glasnejše, da niso vsi prostori prezračeni in da zajem svežega zraka ni na optimalni strani stavbe.

Ni vse zlato, kar se sveti

Na trgu so tudi zdravju škodljivi prezračevalni sistemi z izmenjujočim tokom zraka. Čeprav izkazujejo zadostno energijsko učinkovitost, so z zdravstvenega vidika neprimerni.

Predstavljajte si oskrbo z vodo z izmenjujočim tokom vode: nekaj časa teče odpadna voda iz hiše, nato pitna voda v hišo. Vse po isti cevi, ki bi po eno minuto delovala kot kanalizacija in kot vodovod. Fuj! Bi tako vodo pili?

Kakovost bivanja ob nizki ceni in majhni porabi energije

Redki so monterji oken, ki ob zamenjavi oken predlagajo vgradnjo prezračevalne naprave. Vendar ravno zamenjava oken tako zatesni prostore, da popolnoma spremeni njihov značaj. Po vgradnji zrakotesnih oken se morajo stanovalci odločiti, kako bodo bivali. Bodo zračili vsaki dve uri po pet minut (podnevi in ponoči) ali bodo bivali v slabem zraku? Na tretjo možnost, vgradnjo prezračevalne naprave, redko kdo pomisli. No, nekateri pa po zamenjavi oken izberejo najslabšo možnost, okna puščajo priprta in imajo slabo prezračevanje ob veliki rabi energije. Mar ni škoda, da so sploh menjali okna?

Prezračevanje je ključno za zagotavljanje zdravih in udobnih pogojev za bivanje! Jasno je treba povedati, da sodobne stavbe omogočajo zdravo in udobno bivanje po dostopni ceni in ob majhni rabi energije. Okna naj bodo taka, da se dajo odpirati; ko vreme dopušča, so odprta, v mrazu in vročini tesno zaprta, prezračevalna naprava pa zagotavlja kakovosten notranji zrak ob majhni rabi energije.