Z Joškom Korenom, 40-let- nim diplomantom Fakultete za kmetijstvo v Mariboru, ki je kot mlad prevzemnik postal gospodar kmetije Koren pri Korošcu leta 2012, smo kavo iz termovke pili med kostanji, starimi več kot 150 let, zaščitenimi kot naravna dediščina. Na Šobru, na Gaju nad Mariborom, nam je Sabina Koren postregla s svežimi krofi. "Kot se za svečnico spodobi," sta družno dejala zakonca Koren. Na hladno in sončno zimsko jutro so se mimo domačije že sprehajali prvi nasmejani pohodniki, ki so uživali v pobeljeni pokrajini.
Prisluhnite pogovoru na povezavi TUKAJ.
Greste tudi te dni, ko je sneg, v gozd in tam delate?
"Ko je sneg globok ali ostaja na drevesih, ne opravljamo sečnje, vendarle je varnost na prvem mestu. V gozdu delamo, ko so za to primerne razmere."
Danes ob gozdu pijemo kavo. Kaj pa si sicer v cekarju vzamete s seboj v gozd?
"Največkrat kakšen čaj, tekočina je obvezna pri takšnem delu, kot tudi prava gozdarska malica. Vedno pa brez alkohola, delo v gozdu je zelo nevarno, treba je biti skoncentriran in strokoven."
Preteklo leto ste bili s strani Zavoda za gozdove Slovenije izbrani za najbolj skrbnega lastnika gozda na območju Maribora in okolice. Kaj to pomeni? Za kaj mora lastnik gozda poskrbeti, da dobi takšno priznanje?
"To je nagrada gozdarske stroke, kar pomeni, da za takšen izbor ni kakšnega glasovanja. Z revirnim gozdarjem, pri nas je to Matjaž Vrecl, smo vseskozi na zvezi, pri vsaki sečnji se skupaj odločamo za posege v gozd, sečnjo načrtujemo. Lahko gre za redne sečnje ali za sanacijske po žledolomih ali napadih podlubnika. Pomembno je, da vzdržujemo gozdni red, da so vlake urejene in da po končani sečnji opravimo vsa dela, ki sledijo."
"Številne hiše na Gaju nimajo urejenega javnega vodovoda, težave imamo tudi z mobilnim signalom"
Na Kozjaku je kar nekaj strmin, zato je delo lahko zelo nevarno. Kako poskrbite za varnost?
"Pomembni sta zaščitna oprema in brezhibna gozdarska oprema, delo moraš opravljati s premislekom in strokovnim znanjem."
Moker in težek sneg pomeni obilico dela za vas v spomladanskih mesecih.
"Ob zadnjih sneženjih je bil sneg dokaj težek in to pomeni kar nekaj škode v gozdu, takšne razmere prizadenejo predvsem mladje, ki je polomljeno. Čaka nas veliko dela, da saniramo te stvari."
Na 24 hektarjih vašega posestva je gozda 15 hektarjev. Je to vaša osrednja panoga?
"Petnajst hektarjev gozda se morda sliši veliko, a to ne predstavlja osnovnega prihodka naši kmetiji. Les porabimo za obnovo kmetije, nekaj za prodajo in seveda za kurjavo."
Lastniki gozdov morate razmišljati trajnostno, ni za sečnjo kar vsako drevo.
"Tako je. Iz roda v rod na naši kmetiji z gozdovi delamo trajnostno. Vse sečnje so načrtovane, za vsak hlod se ve, kam bo šel - ali za obnovo lesenih delov na kmetiji ali v prodajo. To, da delamo trajnostno, je verjetno eden od parametrov, zakaj smo prejeli priznanje s strani zavoda za gozdove. V lanskem letu smo po sanaciji škode od podlubnika posadili 800 dreves, od tega je bilo 600 sadik gorskega javorja in 200 sadik divje češnje. Lep del gozda smo na novo pogozdili in zaščitili. To je namenjeno naslednjim rodovom."
Katero drevo kraljuje na Gaju, na Kozjaku?
"Na naši kmetiji imamo mešani gozd. Smreka, jelka, bukev, kostanj, jesen in nekaj javorja. Za drva se uporabi bukov in jesenov les, predvsem zdaj ga uporabljamo veliko, ko imajo jeseni bakterijski ožig korenin, to je kar velik problem, saj ga v naših gozdovih bolezen zelo načenja. Suha bukev pa je energijsko za kurjavo najboljša."
Kakšen je vaš pogled na stanje lesne industrije pri nas in na podcenjenost slovenskega lesa?
"Trg, ponudba in povpraševanje dirigirajo cene. Res pa je, da nas slovenske lastnike gozdov izvoz rešuje. V Sloveniji ne uspemo predelati vsega posekanega lesa, zato je to velik problem na nacionalni ravni. Treba bi bilo več delati na tem, da les ostane doma in se ga tukaj predela ter nato izvozi. Višjo kvaliteto pa sedaj prodajamo v tujino, polizdelke in izdelke pa uvažamo in to ni prav."
V gozdu se verjetno pogosto srečujete tudi z divjadjo in drugimi živalmi.
"Pri nas je kar nekaj jelenjadi, velik problem pa nam povzroča divji prašič, ki povzroča kar nekaj škode. Ne le v gozdu, ampak tudi na ostalih kmetijskih površinah, kot so trajni travniki, njive in polja. Na njivah, kjer je posajena koruza, je ta težava sploh opazna. Na Gaju in po višje ležečih kmetijah na Kozjaku poljščine zaradi težav zato umikajo s svojih površin. Lovcem ne uspeva vzpostaviti ravnovesja v naravi."
Ste opazili, da je bilo v zadnjem letu zaradi koronakrize v gozdovih več ljudi? Kakšne so vaše izkušnje z obiskovalci?
"Navali ljudi so največji, ko rastejo gobe ali ko pridejo nabirat kostanj. Pogosto se zgodi, da se ljudje v gozdu ne vedejo primerno, za seboj puščajo smeti. Ne bom rekel, da je tako pri vseh, a nekaj je takšnih, ker veliko smeti za obiskovalci poberemo sami in jih odnesemo iz gozda. So pa v zadnjem letu številni na novo odkrili Gaj nad Mariborom. Obiskovalcev, pohodnikov, celih družin je bilo neprimerno več kot pred nekaj leti. Vidi se, da si ljudje želijo v naravo. Za njimi pa v naravi pogosto ostane sled, odpadki. Ravnati bi morali kot planinci v gorah, s sabo bi morali odnesti smeti v dolino. Smo pa ljudi tukaj vedno veseli, kmetije se odpiramo gostom, turistom, pohodnikom. Že dolga leta delamo na izletniškem turizmu."
Z ukrepi za preprečevanje širjenja novega koronavirusa ste tudi vi morali zapreti vrata svoje domačije gostom. Kako se vas je poslovno dotaknila koronakriza?
"Za našo kmetijo, ki je več kot samooskrbna, saj viške pridelave prodajamo gostom in kupcem, je epidemija hud udarec. Vseeno pa ne sedimo križem rok in čakamo, poslužujemo se drugih dovoljenih prodajnih proti, kot sta prevzem blaga na domu ali dostava, seveda v skladu s priporočili NIJZ."
Opažate, da so ljudje iz Maribora in okolice ponudbo, kot je vaša, prepoznali kot dodano vrednost mesta z okolico?
"Opazili smo, da mlajše generacije in družine iščejo lokalne izdelke s kmetij. Spoznali so, da je kvaliteta tukaj drugačna, boljša in da cena ni višja v primerjavi z industrijsko hrano. To je zelo dobro. Veliko je pripomogla tudi promocija sloganov 'kupujmo domače', 'kupujmo lokalno, pri sosedu'. V epidemiji se je tako za nas kmete, ki želimo tržiti doma in v lokalnem okolju, pokazala pozitivna stvar."
Gaj spada v mestno občino Maribor. Koliko mesta čutite tukaj na podeželju?
"Želeli bi si več investicij občine v podeželje, v osnovno komunalno infrastrukturo, kot sta cesta in javni vodovod. Projekti se ves čas prelagajo in čas bi že bil, da bi se v podeželje vlagalo več. Številne hiše na Gaju recimo nimajo urejenega javnega vodovoda, nekateri imajo svoje vodovode, ki niso primerno vzdrževani, težave imamo tudi z mobilnim signalom, kar se še posebej kaže zdaj, ko otroci šolo opravljajo od doma. V sosednji Avstriji imamo lepe vzglede, kako delati s podeželjem, obmejni del se zelo razvija, je na visokem nivoju in zato zanimiv za turiste. Naša krajevna skupnost je aktivna, kar nekaj predlogov podajo naprej, a se o tem odloča na mestnem svetu in na tej točki pogosto zmanjka volje kot najverjetneje tudi denarja. Želeli bi si, da bi v naš kraj večkrat zašla župan Saša Arsenovič in njegova ekipa. Tako bi lahko še bolje začutili kraj, tukajšnje ljudi in težave, s katerimi se srečujejo. Vedno je dobrodošel na Gaju."
Česa si želite v Mariboru?
"Gaj je del Maribora in na podeželju ob mestu, kjer je več manjših kmetij, vidim perspektivo v dopolnilnih dejavnostih na kmetijah. Želimo si boljše ceste, da se končno uredi mestni vodovod v naš kraj, ker bi si v 21. stoletju vsi želeli pitno vodo. V sušnem obdobju leta je tukaj pomanjkanje vode velik problem, gasilci so vseskozi na terenu, da zagotavljajo pitno vodo za ljudi in tudi za živali. Želim si tudi, da bi se dvignila kultura obnašanja ljudi v gozdu, saj s tem skupaj ohranjamo naravo, ne le skrbniki gozdov in naravnih površin. Za vse nas je primeren odnos do narave dober."
Prisluhnite pogovoru na povezavi TUKAJ.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
