Balet na prostem je redka disciplina. Odvisen je od vremena in drugih vplivov muhastega okolja, razen tega pa - če naj publika vidi plesalce res v živo in ne preko ekrana, ne more osvojiti zares široke množice.
Glavni festivalski oder na Trgu Leona Štuklja se ne zdi zelo gledališki in tudi avditorij ne. Če bi sedeli bolj zadaj, bi lahko slišali vreščave najstnice, ki so se prav na razpotju trga usklajevale, kam jih bo ponesla vročica sobotne noči, ob tem pa jih je še strašno zanimalo, kaj se dogaja za ograjo in so poskušale šarmirati varnostnika, da bi jih spustil not. Na srečo niso uspele. Da o sobotnem vremenu sploh ne govorimo. Cel dan ne rahlega dežja, ampak neurij in potem ravno toliko jasnine, da se je zdela varljiva napoved novega viharnega vala. Seveda so bili vsi pripravljeni, s pelerinami in dežniki, ampak če moraš preverjati, kdaj se bo vsulo, se ne moreš ravno skoncentrirati na vsak gib na odru, ne? Ampak ko se je odvrtela (tudi ne ravno baletnemu dogodku primerna) glasna špica festivala, je bilo zasedenih vsaj dve tretjini sedežev. Vreme je zdržalo, publika pa bi lahko zdržala še dlje, se je zdelo. Nekateri so videli baleta prvič - za ogled je zadostovala lenta, brez doplačila, in to seveda je ceneje od vstopnice za baletne predstave v SNG Maribor -, drugi so prišli še v tem okolju zaploskat ustvarjalcem, ki jih sicer spremljajo vse leto v Veliki dvorani gledališča. Da gre v prvem delu, V Hori, za koreografsko stvaritev "našega" Edwarda Cluga, je seveda še dodatna motivacija.
Sobotni večer na Štuklju je znova dokazal, da se na Festivalu Lent obnesejo tudi (popularne oblike) elitne kulture.
