Sanja Verovnik
Pisano srce, na njem pa z velikimi črkami zapisane besede dobrodošli, naš dan odprtih vrt, veselo, mikavno, zabavno, razobešeno na steno Doma pod gorco, je že kak dan prej oznanjalo, da se v domu nekaj zanimivega pripravlja. Da je čudovito risbico ustvarjalo kar nekaj stanovalcev doma, nam je pojasnil vedno nasmejan domski receptor Slavko, medtem ko je stanovalka doma, ki se nam je predstavila kot Marija, pristavila, da se je bilo treba za tako pomemben dan, kot je današnji, zelo potruditi.
Direktorju pravijo oče doma
In so se potrudili prav vsi - od zaposlenih do stanovalcev. Še vreme je bilo naklonjeno. Dan odprtih vrat je na Studence privabil številne obiskovalce, pa ne samo družine stanovalcev in njihove znance, temveč tudi povsem naključne prišleke in tudi tiste, ki so radovedno preverjali, kakšno neki je življenje v domu. "Še pred dvema letoma sem bil prepričan, da je dom za starejše še najbolj podoben bolnišnici, danes pa sem se lahko na lastne oči prepričal, da luštno se imate tukaj," je skupini stanovalcev razlagal eden od obiskovalcev. Njegovim besedam je pritrdil tudi Franci Kerlatec, ki v domu prebiva leto in pol. "Takšni dnevi kot je današnji so še posebej prijetni. Pa tudi sicer nam ni hudega," nam je zatrdil. Vidno zadovoljen nad potekom dogajanja je bil tudi Gregor Žigon, ki Dom pod gorco vodi že osmo leto in mu stanovalci pravijo kar oče velike družine. Na ta vzdevek je, kot je priznal, zelo ponosen, saj je dom tudi zanj nekakšen drugi dom, v katerega se vedno rad vrača, stanovalci pa so, kot je pristavil, postali njegova družina. "Naš dom je eno samo življenje," nam je še zatrdil in dodal, da se kljub podhranjenosti s kadri, kar je, kot je opozoril, danes tudi največja težava domov za ostarele v Sloveniji, trudijo po svojih močeh stanovalcem osmisliti prijetno tretje življenjsko obdobje: "Zavedamo se, da ne moremo nadomestiti domačega okolja, lahko pa jim ga približamo."
Nekaterim je Tavares kot sin
In prav dnevi odprtih vrat po Žigonovih besedah niso priložnost samo za zabavo, temveč tudi za spoznavanje, druženje in predvsem za medgeneracijsko povezovanje. In prav tega danes v Domu pod gorco ni manjkalo. Predvsem, ko se je pojavil zdaj že nekdanji mariborski nogometaš Marcos Tavares, za katerega smo med stanovalci slišali, da je njihov stalni gost in ga imajo mnoge babice rade kot lastnega sina, saj menda s svojim širokim nasmeškom zna omehčati vsako srce. Tako se je za njegov podpis in tudi za fotografijo z njim potegovalo mlado in staro. Mariborska legenda pa je potrpežljivo ustregla vsakomur. Vroče pa je bilo tudi nedaleč stran, v sedmih kotlih, kjer so skupine pripravljale vsaka svojo jed na žlico. Da je bila konkurenca huda, je priznal tudi kuharski šef Gregor Jager, bolj znan kot član oddaje Mali šef. Po njegovih besedah gredo jedi na žlico, predvsem golaž in paprikaš, v slast vsem generacijam. "Je pa res, da nekoč ljudje niso bili tako izbirčni," je pristavil kuharski mojster. A danes izbirčnosti ni bilo. Golaž in paprikaš sta šla odlično v slast, morebiti tudi po zaslugi vin, ki so jih na stojnicah predstavljali vinarji.
