Konec dvajsetih in v začetku tridesetih let prejšnjega stoletja je najprej ZDA in nato še Evropo prizadela huda gospodarska kriza. Maribor je bil za padec gospodarstva zelo občutljiv, navsezadnje je bil že takrat močno industrijsko mesto in njegovo prebivalstvo je v dobršni meri sestavljal proletariat. In kot je žal za krize običajno, tiste, ki imajo najmanj, prizadene najbolj. Povrhu je mesto, pa tudi velik del Evrope, leta 1929 zajel še polarni mraz, saj se temperatura tedne ni dvignila nad minus petnajst stopinj Celzija, in mesto je bilo v začetku tridesetih let na kolenih.
Ko listamo po časopisih iz tistega časa, naletimo na članke, ki opisujejo najhujšo bedo, kakršno sta v svojih delih nekoč opisovala Charles Dickens in Emile Zola. Še posebno ganljivi so tisti, ki poročajo o celih družinah, ki so bile deložirane iz svojih stanovanj in so se naselile pod arkadami Starega mosta z vsem svojim bornim imetjem: "Lovrenca Kralja, ki s svojo družino že poldrugi mesec stanuje pod prvim obokom mosta, so v soboto pozvali na magistrat, kjer so mu poloficielno obljubili stanovanje v Vrtni ulici. Danes pa se odloči, ali dobi ta nesrečna družina človeka vredno in dostojno bivališče ali ne. Prvi mesec bivanja pod mostom je bilo k sreči z malimi izjemami ugodno vreme, drugi mesec je pa morala prestati 'taborniška' družina več hudih neviht. Bliski so rezali črno temo, grom je strahotno donel pod oboki mosta, voda je v potoku drla tik nakopičenega pohištva, vihar je pa z dežjem močil ljudi tudi v zadnjem kotičku ob zidu in pod plahto. Ali so bogati in za skupnost na videz tako skrbni tedaj razmišljali, kako bi jim bilo, če bi bili sami ali pa če bi imeli svoje otroke kje pod mostom? Podmostni taborniki so si še bolj poslabšali svoje že od poprej porušeno zdravje."
Na srečo sta v tistih letih Maribor vodila izjemno sposobna župana - dr. Alojzij Juvan in dr. Franjo Lipold. Oba sta v času svojih županovanj izvedla nekaj večjih infrastrukturnih projektov, ki so prinesli delo brezposelnim, se lotila gradnje socialnih stanovanj, predvsem pa ju je odlikoval visoko razvit socialni čut do tistih, ki so imeli najmanj oziroma niso imeli nič.
Štirinajstega oktobra 1931 je bila ustanovljena Pomožna akcija. V časnikih so na Mariborčane naslovili proglas, da naj prispevajo denarna in materialna sredstva, občinsko vodstvo se je s pozivi obračalo tudi na podjetnike, obrtnike in tiste bolj premožne meščane, prirejali so dobrodelne prireditve, zbiralne akcije obleke in obutve, nabirke denarja so prostovoljci opravljali od vrat do vrat in vsakemu, ki je prispeval 100 din ali več, bodisi v denarju bodisi v blagu te vrednosti, so se zahvalili z javno objavo v časopisih, prejel pa je tudi županovo pisno zahvalo. Poleg tega je v blagajno Pomožne akcije prispevala iz svojega bednostnega fonda tudi banovinska uprava, mestna občina pa je zraven sredstev v fond Pomožne akcije iz proračuna namenjala tudi sredstva za socialno skrbstvo. Podpora se prejemnikom ni delila v denarju, ampak v obliki nakaznic za živila in ostale življenjske potrebščine, ob tem pa so vodili natančno evidenco, da bi pomoč prišla v prave roke in da je ne bi nekateri izkoriščali. Kljub vsem prizadevanjem krize in revščine ni in ni hotelo biti konec in občinske oblasti so za proračunsko leto 1938/39 uzakonile celo socialni davek.
