Maribor je bil konec dvajsetih let za padec gospodarstva zelo občutljiv, navsezadnje je bil že takrat močno industrijsko mesto in njegovo prebivalstvo je v dobršni meri sestavljal proletariat.
Ljudje so ostajali brez služb in stanovanj, zato nekaterim ni ostalo drugega, kakor da beračijo. So pa bili med njimi tudi takšni, ki so prebivalstvo nadlegovali po domovih, celo nasilje jim ni bilo tuje:
"V zadnjem času so se pojavili berači, ki nadlegujejo stanovalce po hišah, postajajo čestokrat nasilni in se z naturalnimi dajatvami niti ne zadovoljujejo, marveč zahtevajo pomoči v denarju. Berači so večinoma z dežele, in bolj ko se bliža zima, silijo v mesto. Mestno načelstvo opozarja mariborsko javnost, da je beračenje prepovedano tako po kazenskem zakoniku kakor po naredbi kraljevske banske uprave dravske banovine o podpiranju brezposelnih in pobijanju delomržnosti, po kateri se nalaga občinam dolžnost, da poskrbijo za preživljanje ubožcev in brezposelnih ter da beračenje od hiše do hiše brezpogojno odpravijo," piše Mariborski večernik Jutra 16. novembra 1933.
Med številnimi berači je bilo, tako časnik, tudi veliko takšnih, ki niso bili prebivalci mesta, nekateri pa takšni, ki jim je beračenje pomenilo zgolj neke vrste dodatno dejavnost. Zato je občina sprejela poseben pravilnik, po katerem se podpirajo berači zgolj "z nakaznicami Pomoč potrebnim po 50 par, ki se unovčujejo v socialno-političnem oddelku mestnega načelstva s tem, da se upravičencem nakazujejo živila, hrana, obleka, obutev itd., in to po tem, ko se je ugotovilo, da prosjak biva v Mariboru, v nasprotnem primeru se pa odpravi v pristojno domovinsko občino".
Tri leta kasneje pa lahko v časniku Slovenski gospodar beremo o dovolilnicah za beračenje: "Občina sme izdati dovoljenje za beračenje samo ob elementarnih nezgodah (požar, povodenj itd.), in to samo tedaj, če ni v dotični občini sedeža okrajnega glavarstva (načelstva) in samo če so z nezgodo prizadeti njeni lastni občinarji in samo za svoje območje. Ne sme pa občina tujcem dovoljevati beračenja. Odobritev za beračenje se daje poedincem samo izjemoma in praviloma samo za domačo občino prosilca. Odobritev se daje za točno določen čas, ki ne sme biti daljši od enega leta."
