A očitno naše Pohorje le ni bil tako "balkanski" hrib, že od leta 1951 je smučarje prevažala sedežnica Habakuk, leta 1957 so postavili tudi kabinsko žičnico. Predvsem pa je bilo v mestu pod Pohorjem takrat dovolj sposobnih ljudi z vizijo in pogumom narediti za Maribor nekaj več. Začetnikom Zlate lisice, Dušanu Senčarju, Franciju Čopu in Marjanu Kožuhu, je bilo od začetka jasno, da morajo na Pohorje pripeljati najboljše smučarke, da bi prireditev odmevala zunaj naših meja. To pa ni bila lahka naloga.
Alpsko smučanje je bilo takrat povsem amaterske narave, svetovni pokal še ni obstajal in s težavo, kako na svoja tekmovanja privabiti najboljše, so se ubadali tudi drugod. Zato so na Mednarodni smučarski zvezi sklenili, da bodo v vsaki od alpskih držav organizirali po eno tekmovanje, za najboljše smučarke pa bi bila na njih udeležba obvezna. Dušan Senčar je imel med takratnimi smučarskimi funkcionarji dobra znanstva. Prepričal jih je, da tudi Maribor sodi zraven - in tako je naše Pohorje dobilo tekmovanje FIS, iz tega pa se je kasneje razvil svetovni pokal.
Za najboljši alpski smučarki, ki ju je bilo nujno potrebno pripeljati v Maribor, sta takrat veljali Marielle in Christine Goitschel. Francozinji sta si na olimpijskih igrah v Innsbrucku "sestrsko" razdelili po dve zlati in srebrni medalji v slalomu in veleslalomu. Sestri sta takrat sodili med najbolj popularne ženske na svetu, novinarji so ju spremljali na vsakem koraku in poročali o vsem, kar je bilo povezano z njima.
"Pritekla je iz sobe v nizkih črnih škornjcih iz najlonske imitacije tjulenjevine in tesno prilegajočih se hlačah z ekstravagantno belo črto, kakršno nosijo alpski smučarji, medtem ko je bil pulover s kmečkimi črnimi vzorci prav vsakdanji. Nekaj potegnjenega deškega je bilo v njej, in ko me je starejši francoski novinar, 'oče' njihove reprezentance Jean Lapeyre, predstavil, se je rokovala na hitro, kot da bi ji bilo nerodno. Ljubeznivo se je sicer nasmehnila, ne da bi pravzaprav kaj rekla, in še opletala z dolgimi nogami in rokami naprej po hodniku," je svoje prvo srečanje s Christine Goitschel opisal novinar Bogdan Pogačnik.
Zbrati najboljše smučarke na Pohorju pa za Maribor ni predstavljalo zgolj prirediti tekmovanj v alpskem smučanju, ampak mnogo več. "Mimo velikega športnega pomena bi rad poudaril zlasti še turistični pomen za Pohorje, saj smučarji posebno na Zahodu nimajo niti pojma, kaj imamo vse tam gori. Škoda je, da ni dovolj snega, da bi lahko preizkusili vse proge," je za Večer povedal Dušan Senčar, predsednik organizacijskega komiteja.
"Pritekla je iz sobe v nizkih črnih škornjcih in tesno prilegajočih se hlačah z ekstravagantno belo črto"
Prav težave z vremenskimi razmerami so za mariborske organizatorje Zlate lisice stalnica - in nič drugače ni bilo niti leta 1964. Več kot 200 delavcev se je dneve in dneve od zore do mraka trudilo na progi, nanjo so navozili na tone snega, a jim proge za veleslalom ni uspelo pripraviti. Tako sta bili 29. februarja in 1. marca 1964 izvedeni dve slalomski tekmi, obe pa je dobila favoritinja, olimpijska prvakinja v slalomu, Marielle Goitschell. Prvih pet tekmovalk posamezne tekme je dobilo poleg kristalnih pokalov za nagrado praktična darila, prve tri pa še lične kipce zlate, srebrne in bronaste lisice, zaščitnega znaka tekmovanja. Zanimivo je, da so bile med prvo peterico oba dneva iste tekmovalke: francoski sestri Goitschel, Belgijka De Blieguy, Zahodna Nemka Henneberger in Avstrijka Eder. Od naših tekmovalk je bila na prvem slalomu najboljša 15. Krista Fanedl, drugi dan je bila 18. Majda Ankele.
Mariborčani so ob prvi prireditvi pokazali, da bodo Zlato lisico vzeli za svojo. Velika množica se jih je zbrala že dan pred tekmovanji, na svečani otvoritvi na Trgu svobode, slaloma pa si je oba dneva skupaj ogledalo več kot pet tisoč ljudi.
