Dobro si je zapomnil 15. september leta 1934 Ivan K., posestnik iz Dogoš, ki mu je "sneg že pobelil glavo", a je imel še mlado srce, in kar je bilo najpomembnejše - polno denarnico. Po končanih opravkih je še pohajkoval po mestu, opazoval življenje na mestnih ulicah in trgih, predvsem pa obiskoval razne lokale in na koncu obsedel Pri roži. Kaj kmalu ga je izza sosednje mize pričelo s pogledi božati mlado dekle, Micika po imenu. Že kot mladenič je redko izpustil priložnost in po njegovih žilah se je še vedno pretakala vroča kri, zato je tudi tokrat kaj hitro šel "v akcijo". Skupaj sta si našla sobo in se predala "krokariji".
Delal se je že dan, ko je prišla k njima Micikina prijateljica Terezika. Prva je morala po opravkih, in ko sta ostala sama, se je naš Ivan naužil še prijateljičinih sladkosti. V Magdalenski cerkvi je odbijal že poldan, ko se je s težko glavo odpravil proti domu. Hodil je ob Dravi in prešteval svoje jurje. Bilo jih je za deset manj. S stisnjenimi zobmi je moško prenesel izgubo, o svoji dogodivščini pa ni črhnil živi duši. Je pa naneslo, da je moral čez nekaj mesecev spet v Maribor po opravkih.
"Pozabil je že bil na tiste jurje in na tisto noč. Skušnjave so bile le prevelike, ostal je čez noč v mestu in okrog 11. ure zavil v neko gostilno v Vetrinjski ulici. Tam je naletel na - Miciko. Ko jo je zagledal, je popolnoma pozabil na vse. Žrtvoval bi bil za njo še 10 jurjev, toda tokrat je bilo v njegovi denarnici le nekaj metuljev in drobiža. Najela sta z Micko sobo. Ko se je v sredo vjutro prebudil, ni bilo Micke več, pa tudi metuljev ne. To pa ga je tako pogrelo, da se je podal na policijo in zaupal policijskemu uradniku svojo srčno bol," piše Mariborski večernik Jutra. Še isti dan je policija aretirala obe. Terezika je hitro priznala, da je Ivanu vzela dva jurja, ki ju je porabila za obisk Beograda, kjer je njen fant služil vojake. Bolj molčeča je bila Micika, a je na koncu tudi ona priznala, da je Ivanu sunila osem jurjev.
"Obe, Tereziko in Micko, je policija po končanem zaslišanju preteklo soboto izročila mariborskemu okrožnemu sodišču, kjer bosta imeli priliko obujati spomine na tisto sladko jesensko noč in na dobrega Ivana," zapišejo 18. januarja 1935.
