Črna smrt je v 17. stoletju dodobra zdesetkala mariborsko prebivalstvo. Smrt je sejala povsod po mestu in to temno obdobje zgodovine danes zaznamuje najbolj markantni spomenik v mestu - kužno znamenje. Le v družini pekarnarjevih ni umrl nihče, ker je pekarnarka strankam kruh podajala na dovolj dolgih loparjih, da ni prišla v stik z njimi, denar pa je pobirala v posodo s kisom. Mnoge druge hiše je črna kuga popolnoma izpraznila. "Grozljivo si je predstavljati, da so hiše ostale prazne, mnoge takrat pomembne mariborske družine so v tem obdobju izginile iz mesta. So se pa v prazne hiše priselile nove družine iz predmestij in te so potem v mestu zagnale novo življenje," je o nočni mori 17. stoletja pripovedovala Jerneja Ferlež, etnologinja in bibliotekarka v Univerzitetni knjižnici Maribor.
Pozornost v krogu poslušalcev ves čas predavanja pred kužnim znamenjem ni upadla, kar je dokaj razumljivo, saj so bili med poslušalci debate o kugah v zgodovini, ki jo je pripravil Klub prijateljev UKM, mikrobiologi, infektologi in drugi, ki se danes borijo z epidemijo, in kot se je izkazalo skozi večer, tudi s strahovi in zmotami, precej podobnimi tistim iz srednjega veka.
"Mox, cito, longe - beži, hitro, takoj"
Magija, zahvale in priprošnje
Kužno znamenje velja med zgodovinarji za eno najpomembnejših baročnih znamenj in je največje kužno znamenje v Sloveniji. Postavili so ga po izteku bolezni in na to mesto ga je umestil Jože Hoffer. Seveda, trg je bil najbolj frekventni del mesta. A v mestu imamo še eno zgradbo, ki je nastala po kugi, to je cerkvica svete Barbare na Kalvariji. Je pa Slovenija posejana z obeležji v spomin tako na kugo kot na druge bolezni, a pretežno so to manjša obeležja, v zahvalo za to, da je minilo, in s priprošnjo, naj se ne ponovi.
Kužno znamenje brez dveh svetnikov
Kužno znamenje, ki danes stoji na trgu, ni originalno znamenje, ki so ga leta 1681 postavili v spomin na kugo in s priprošnjo, naj se več ne ponovi. Najprej je imel spomenik le osrednji steber z Marijo, kipi pa so bili postavljeni kasneje. V glavnem so to zavetniki proti kugi, pa tudi drugi, ki bi lahko pripomogli. Skupaj jih je bilo osem, a kasneje, konec 19. stoletja, sta bila dva od kipov prenesena v dvorec Betnava. Do leta 1941 so jih tam še videvali, od takrat pa ne več, pravi Ferleževa.
Ljudje takrat seveda niso razumeli dogajanja na medicinski način kot danes, tudi medicinci v 17. stoletju ga niso. Zato so si ljudje razlagali nesrečo, kot so pač znali. Epidemija se je vedno pojavila kot žensko bitje, običajno v beli obleki. "Podoba kuge je bila žensko bitje, a tudi kot dah ali sapa, kar pa je že precej blizu pravemu razlogu za širjenje in pravzaprav ni daleč od resnice. Ljudje so z nesrečo povezovali tudi nebesna znamenja, denimo pojav treh sonc, krvave lune, predvsem pa so se skušali bolezni ubraniti. Izvajali so razna čarobna dejanja, nosili so amulete in talismane z najrazličnejšimi močmi, med drugim zmlet prah škorpijonov, svetinjice, ki so jih priporočili tudi papeži. Pisali so zagovore in v naši knjižnici hranimo pesem, zagovor, ki se sicer nanaša na kolero in je zelo dragocen primerek. Morda je najbolj zanimiv postopek zabijanje kuge. To je postopek, ob katerem ljudje verjamejo, da lahko dotik prevzame iz bitja bolezen. Košček kože ali drug del telesa, tudi kos oblačila, so dali v drevo, ker so drevesa dojemali kot nekaj živega in so zatorej lahko prevzela bolezen. Vse skupaj so zamazali in še zabili v deblo. Verjeli so, da jih to lahko reši," opisuje magijske prakse borb z boleznijo Ferleževa.
Strah je temeljno čustvo epidemij
Andraž Stožer, raziskovalec z medicinske fakultete v Mariboru: "Kugo, znano tudi kot burbonska kuga, povzroča bakterija Yersinia pestis. Beseda pestiti prihaja iz imena te bakterije." Prof. dr. Zvonka Zupanič Slavec z Inštituta za zgodovino medicine pa poudari, da je izraz kuga veljal pravzaprav za vse bolezni, ki so pestile naše prednike (burbonska kuga, črne koze, pegavi tifus, težke otroške bolezni, davica, škrlatinka, otroška paraliza ...). T. i. črna smrt je imela več valov. Največjega v 14. stoletju, nato pa še v 15., 16. in 17. stoletju. "In kuge so se v zgodovini v glavnem pojavljale po težkih obdobjih, pogosto so bile to lakote. Pred kugo 14. stoletja je bila strašna lakota - 1415., 1417. -, in sicer tako strašna, da so pojedli vse semensko žito, vso plemensko živino. Seveda so sestradani ljudje bolj dovzetni za bolezen, poleg tega prihaja v takih situacijah do strašnega straha in strah je temeljno čustvo pri vseh epidemijah. Še posebno ko se pojavijo nove epidemije, recimo ta koronska, ko ne vemo, kako bodo potekale. Temeljni pregovor skozi antični čas je bil Mox, cito, longe - beži, hitro, takoj. Kar pa je bil v bistvu idealen način za prenašanje epidemije. Bežali so od kraja do kraja, se ustavili, pustili nekaj kuge in odšli dalje. Kmalu so ljudje ugotovili, da mora biti vzrok bolezni v nečem, kar je vsem skupno - morda vdihavajo, morda pijejo. Temu so rekli miazme in miazmatski vzroki bolezni so se pojavili vse do mikrobiološke ere. Celo stari Grki so rekli, da je dobro, če bi čim manj dihal, da si čim bolj suh in čim manj ješ. Gotovo boš manj zbolel, če boš manj jedel in manj česa kužnega dobil vase."
Marko Anton Plenčič, eden od utemeljiteljev sodobne mikrobiologije
Manj znano je, da je bil med Slovenci eden od utemeljiteljev moderne mikrobiologije. Marko Anton Plenčič iz Solkana je prvi na svetu zapisal, da ima vsaka kužna bolezen svojega specifičnega povzročitelja. Je pionir predmikrobiološke ere v mednarodnem prostoru, bil je velikan svoje dobe. Dokazoval je, da če koga okužiš s kozami, bo dobil samo koze, če ga okužiš s pegavim tifusom, bo dobil samo tifus.
V svojem delu Opera medico-physica (1762), ki obsega štiri razprave, je opisal teorijo o mikroorganizmih oziroma kužnih klicah, ki povzročajo nalezljive (infekcijske) bolezni. Njegova temeljna zamisel je bila, da nalezljive bolezni povzročajo nevidne "živi", in sicer vsako bolezen druga vrsta. Teorijo je podprl s primerom goveje kuge. V drugi razpravi je opisoval črne koze, v tretji škrlatinko, v četrti pa potres leta 1755. Zadnja razprava je pomembna tudi zato, ker je povezal naravno katastrofo s pojavom nalezljivih bolezni.
Prvo karanteno so vzpostavili v Dubrovniku
Ko se je bolezen širila, so propadala življenja, ekonomije, bile so lakote. Nujno je bilo treba poiskati krivca. Velikokrat so bili krivci tisti, ki so se ukvarjali z denarjem in ga posojali, tako da so bili Židje od nekdaj na spisku "obdolženih", enako pritepenci, begunci, homoseksualci. In običajno so te ljudi izgnali iz mest, tudi iz Maribora.
"Kmalu so ljudje ugotovili, da se v času kuge ni dobro družiti. Katoliška cerkev je celo začela odsvetovati romanja, zbiranja v cerkvah, in postopoma so začeli omejevati zbiranja. Šele 1377. so vpeljali prvo pravo karanteno na svetu, in sicer v Dubrovniku. Beneška republika je imela takrat v svetu velik vpliv in v Dubrovnik so priplule ladje z vseh koncev sveta. Kuga se je prenašala s podganami, na katerih so živele podganje bolhe, okužene s klicami. Ugotovili so, da se dogaja nekaj v zvezi s tem. Odločili so se, da ladje zadržijo na zalednih otočkih od 30 do 40 dni, če posadke niso zbolele ali umrle, so lahko prišle v mesto, sicer pa seveda ne. Podoben sistem so uvedli v Benetkah," pripoveduje Zvonka Zupanič Slavec.
Ob karantenah so ljudje sčasoma uvajali še druge ukrepe, izolacije, pomembno je bilo tudi sežiganje, tako so, kadar je umrl bolnik s tuberkulozo, zažgali vse njegove stvari, vključno z vzmetnico, na kateri je ležal. Sčasoma se je znanje boljšalo, seveda je velik mejnih pomenil razvoj antibiotikov in cepiv. Tako so epidemije vzele bistveno manj življenj, kar je treba pri smrtnih davkih epidemij tudi upoštevati. Niso nujno epidemije blažje, le naša obramba proti njim je boljša, je poudaril Stožer.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
